Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

KAKO SE BABICA UČI UPORABLJATI RAČUNALNIK?

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 20:38 dne 29.01.2009

Sin je kupil nov  računalnik, “ta starega” je ponudil meni, z veseljem sem ga vzela. Desetletni vnuk se je ponudil za učitelja, pa sva začela. Naučil me je, kako se pravilno prižge in ugasi računalnik. Kako se nastavi list za pisanje in napisano shrani, kako dobiš zaželene časopise in jih prelistaš… Pri tem je, kar za nekaj časa ostalo. Pred nekaj  tedni pa sem  na internetu odkrila bloge. Bilo je takooooo zanimivo. Takoj sem zopet “aktivirala” svojega učitelja. Pa sva naletela na kar veliko težavo. Njegovi mladi prsti so s tako naglico brzeli po tipkah, da jim nisem mogla slediti niti z očmi, kaj šele, da bi se moje že precej okorele sive celice, zapomnile na katere tipke je treba pritisniti, da dobiš kar bi rad. Poskušala sva se uskladiti, pa ni šlo. Potem je stvari poenostavil. Na ekran mi je napisal imena stvari, ki me zanimajo in sedaj samo kliknem z miško in želena stvar se pojavi na ekranu. V bloge, kjer želim komentirati, mi je vpisal naslov, da lahko sodelujem. Naprej se pa nekoliko tudi sama učim, ( na napakah, na primer).

Zakaj so mi blogi tako všeč? Živimo v hribih, precej na samoti. Zato ni prav veliko prilike za druženje. Vse življenje že pogrešam družbo, v kateri bi bili možni pogovori nad nivojem vremena in dnevnih čenč. Ko berem nekatera res vsebinsko bogata razmišljanja in komentarje  na ta razmišljanja, imam občutek, kot da sedimo okrog velike mize se pogovarjamo in drug drugega bogatimo s svojimi izkušnjami.

Ta blog sem napisala zato, da bi še kakega svojega vrstnika spodbudila, da bi se spoprijel z računalništvom. Res se splača, računalnik zelo, zelo popestri sivino starosti.

babica.

  • Share/Bookmark

Moj prvi blog

Zapisano pod: Otroci, Življenjske zadeve — babica 15:41 dne 23.01.2009

Začenjam pisati svoj blog. Sem kar malo vznemirjena. V moji življenjski shrambi je že bolj malo ČASA  na zalogi. Zaradi tega sem vesela, da mi je dano, da se poskusim še v tem. Že ko sem bila majhna deklica sem sanjala, da bom pisateljica. Pa se je zgodila druga svetovna vojna, namesto šestletna sem začela obiskovati šolo desetletna. Izobraževanje sem zaključila v četrtem razredu osnovne šole. In namesto pisateljice sem postala kmetica. Tudi ta poklic me je veselil, bil je pa zelo naporen. Prav nič časa mi ni ostalo za kako dodatno izobraževanje, ja pa tudi do bogastva si nisem prigrebla. Zato prosim, da z razumevanjem berete moj blog.  V slovenščini, še manj pa v slovnici, res nisem briljantna. In o čem bo pisala taka stara žena:

— o vnukih,(imam jih petnajst),trenutno so v središču mojega zanimanja,
— o spominih in izkušnjah, (imam jih veliko),
— o politiki, (zelo me zanima).
— o zdravju, (moje je še kar trdno),
— o medsebojnih odnosih,
— o vsakodnevnih aktualnih zadevah,( sem kar na tekočem).
— in razno.

Toliko za začetek in spoznavanje. Obiščite me kaj. babica.

  • Share/Bookmark