Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

UMIRANJE.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 02:23 dne 24.02.2009

V sredo 25. t. m. je bila na prvem programu tv Slovenija, zelo dobra oddaja, o dostojanstvu umiranja. Napeljala me je na razmišljanje o tem, kako so umirali ljudje, zadnjih sedemdeset let.

V mojih otroških letih so vsi umirali doma. Ko je človek umrl, so poklicali sosede. Žene so pokojnega umile in preoblekle, možje pa so postavili “pare”, (mrliški oder), nanj položili mrliča, prižgali sveče in ob vznožje postavili posodico z blagoslovljeno vodo. Pokojni, je moral obvezno ležati, na mrtvaškem odru dva dni. V tem času so sorodniki, prijatelji in znanci, od blizu in daleč hodili “ kropit”, (se poslavljat od pokojnega).  Za to je bil predpisan način obnašanja. Ko je obiskovalec prišel v hišo, se je po pozdravu,  najprej pokrižal z blagoslovljeno vodo in pokropil mrliča, kleče ob mrliškem odru, je za pokojnega zmolil par očenašev. Potem se je vsedel in se pogovoril s sorodniki in ostalimi obiskovalci. Domači so mu postregli, z šilcem žganja in koščkom kruha,  ki ga je sam odrezal od hleba. Za postrežbo se je bilo treba takole zahvaliti;  “ BOGLONAJ, BOG SE USMILI VERNIH DUŠ V VICAH.” Ko je odhajal, je umrlega, še enkrat pokropil in se pokrižal. V tistih dveh dneh, ko je pokojni ležal na mrtvaškem odru, sta dva soseda, ( po dogovoru), naredila “trugo”, (krsto), druga dva pa skopala jamo na pokopališču. To so bile sosedske dolžnosti, ki so jih delali brezplačno. Na dan pogreba, so zopet prišlji sosedje, pred odhodom od doma umrlega, so navadno imeli še, malo boljšo malico. Ko je prišel čas odhoda, so se vsi bljižnji sorodniki, od pokojnega poslovili tako, da so ga pokrižali. Pogrebci so truplo položili v krsto in pokrov zabili z žeblji, to je bilo posebno pretresljivo, saj so udarci kladiva močno odmevali.  Krsto so  iz hiše odnesti tako, da je šel pokojni z nogami naprej skozi vrata. Pred hišo so krsto postavili na stole in zmolili nekaj očenašev, eden od pogrebcev, je pokadil okrog krste, to pa zato, da bi se duša pokojnega ne vračala nazaj. Otroci smo bili pri vsem tem, vedno navzoči. Zanimivo je, da je bilo za vse, točno določeno obredje, ki ni bilo nikjer napisano, pa so se ga vsi zelo natanko držali.

V sedemdesetih letih, prejšnega stoletja, so se začele, tudi po vaških farah, graditi mrliške vežice. Ljudem to sprva ni bilo všeč. A v tistih časih, smo morali živeti tako, kakor so nam ukazovali. Kakor hitro je bila zgrajena vežica, je bilo obvezno umrle, polagati na mrliške odre samo v vežicah. Pa so ljudje, kmalu ugotovili,da je manj dela, če pokojni leži v vežici. Obiskovalcev ni bilo treba sprejemati na domu, zvečer so vežico zaklenili in ni bilo treba ostati pri mrliču celo noč itd…..

V tistem obdobju se je začela uveljavljati praksa, da so zdravniki, težko bolne,  pošiljali umirat v boljnišnice. Izgovarjali so se, da jim v bolnišnici laže lajšajo trplenje, v resnici, pa so s tem,  razbremenili sebe in sorodnike, mučnega spremljanja umirajočih. Tudi otrok, zlasti manjših, niso več pustili k hudo bolnim, ali umrlim. Tako se je začelo SMRT izrivati iz življenja in jo delati čimbolj neopazno.

Naj opišem kako sem doživela neko umiranje. Bilo je pred leti, obiskala sem znanko v domu za ostarele. Ker jo že, kar dolgo nisem obiskala, nisem vedela, da je tako oslabela. Ob mojem prihodu je že umirala. Oči je imela zaprte in ko sem jo klicala po imenu, ni dala nobenega znaka, da me pozna. Ko pa sem jo prijela za roko, mi jo je močno stisnila. Trdno me je držala za roko, več kod dve uri, ko sem odhajala sem ji morala roko, skoraj na silo izpuliti. Kako uro po mojem odhodu je umrla. Ta žena mi je v življenju storila mnogo dobrega in še danes sem prepričana, da sem bila takrat “poslana” k njej, da ji olajšam odhod.

Razmišljala sem kako nehumana, je taka smrt za umirajočo, pa tu za njeni sostanovalki, ki sta, obe nepokretni, morali spremljati njeno umiranje. Nisem mogla razumeti, da v tako veliki zgradbi, ne bi mogli dobiti sobice, v katero bi umaknili umirajočega in obvestili sorodnike, da bi bil kdo od svojcev, pri njem, ko bi umrl. Taka dogajanja, okrog umiranja, so v začetku devedesetih let, dosegla svoj vrh.

Da bi se stanje na tem področju izbolšalo, se je zelo trudila dr. Metka Klevišar. Po osamosvojitvi, se ji je posrečilo,  v Slovenijo pripeljati mednarodno organizacijo HOSPIC. V okviru te organizacije je prirejala tečaje, na katerih so se prostovolke, usposabljale za spremljanje umirajočih in njihovih družin. Danes je takih prostovljk v Sloveniji že kar veliko. Obetajo, da bo letos v Ljubljani odprta, prva hiša za palativno oskrbo. Tako je upanje tudi za nas” ta stare”, da ne bomo ob odhodu čisto sami.

HVALA, DR. KLEVIŠARJEVA.

babica.

 

  • Share/Bookmark

KULTURA

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 11:30 dne 14.02.2009

V teh dneh, ko je toliko govora o kulturi, sem razmišljala, kako kulturno so nas vzgajali naši starši. Bilo nas je dvanajst otrok. Naša starša sta bila neuka, hribovska kmeta, mati celo nepismena. Očeta je pisati in brati naučil župnik, v nedeljski šoli. Redne šole v času očetevega otroštva, v našem kraju še ni bilo.

Oče je bil zelo miren, prijazen človek. Nikoli ni preklinjal, ali grdo govoril, nikoli se ni kregal, ali na koga kričal, tudi živali ni pretepal.Čeprav je rad popil kozarec vina, ali šilček žganja, ga nikoli nisem videla pijanega. Rad in veliko je bral. Še danes mi ni, jasno, kako je zmogel, pri vsej naši revščini, vsako leto zbrati denar, za Mohorjeve knjige, tudi en tednik, navadno strokovnega, je imel naročenega. Prelepi so spomini, na dolge zimske večere, ko smo ženske delale razna ročna dela, oče pa nam je na glas bral večernice, (tako so se imenovala povesti, pri mohorjevi zbirki). Lepo in razločno je pisal. Spominjam se nedeljskih popoldnevov, kadar se je odločil, da napiše pismo sorodnikom. V hiši je bilo vse lepo pospravljeno, otroci so se igrali zunaj, jaz pa sem tiho, kod miška sedela za mizo in opazovala očeta.Najprej je iz zidne omarice, kjer je imel spravljen razne dokumete, ( bila je vedno zaklenjena). prinesel stekleničko črnila, papir in peresnik, (nikoli ni pisal s svinčnikom). Potem je počasi in slovesno začel pisati, ko je končal, je pismo naglas prebral mami in ga spravl v kuverto. Zelo lepo je molil, (vsak večer smo molili rožnjivenc). Molil je počasi, razločno, zmeraj kleče. Nekaj posebnega je bilo hranjenje; pri veliki družinjski mizi, je vsk imel določeno mesto kjer je sedel. Oče je navado prišel k jedi zadnji, najprej je slovesno odložil klobuk, se vsedel na edini boljši stol, na katerem ni smel sedeti nihče drug, zmolil kratko molitev in zaželel “Bog žegnaj”.  Takrat smo lahko začeti jesti. Jedli smo skupaj, z velike lončene sklede. Oče je jedel zelo počasi in spoštljivo, hrane ni nikoli kritiziral. Od mize smo smeli vstati šele, ko smo vsi končali in  je oče zopet zmolil, nekoliko daljšo, zahvalno molitev.

Mati je bila nežna,skromna, srčno dobra žena, nikoli ne vem, da bi koga udarila, ali na koga kričala. Kljub veliki revščini, je  imela, za vse člane družine, zmeraj pripravljeno čisto obleko in perilo, ki smo ga smeli uporabljati samo za v cerkev,za obiske, ali če je bilo treba na hitro k zdravniku. Zmeraj je tudi kaj našla, da je obdarovala berače, (v tistih časih jih je bilo veliko). Zelo se je trudila, da nas je ob velikem pomanjkanju, vsa za silo nahranila.

V takem ozračju sem odraščala, kljub velikemu pomanjkanju,(ko mi je bilo šestnajst let, sem bila manjša, kod so danes desetletnice), imam na otroštvo zelo lepe spomine. Hvaležna sem staršem, da so mi dali tako kulturno podlago za življenje.

babica

  • Share/Bookmark

KULTURNI PRAZNIK

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 04:50 dne 9.02.2009

    Sem ena stara babica, ki se rada uči. Zato prosim,(mislim zares), če mi nekdo razloži, kaj smo gledali v soboto zvečer, na prvem programu TV Slovenija, pod naslovom, PROSLAVA ZA KULTURNI PRAZNIK. 

Ali je bila to, ena velika umetnina, ki jo neizobraženi ljudje ne razumemo?

Ali, dobro izvedena točka, klovnov v cirkusu?

Ali morda, porog tisočem, ki od lakote umirajo v tretjem svetu in tistim Slovencem, ki živijo od karitasovih makaronov in si niti za rojstni dan ne morejo privoščiti koščka torte?

Ali pa,  ena velika potegavščina v stilu, “CESAR JE NAG”, kateri je ploskala vsa slovenska smetana?

Po mojem mnenju, so bile za k Prešernovi poeziji, primerne samo plesalke, pevka in prelepa, svetla ŠTEFKA DROLČEVA, s svojim čudovitim govorom.

Ja, VELIKO JE ZMERAJ PREPROSTO IN VSEM RAZUMLJIVO! 

babica

 

 

  • Share/Bookmark

NE SODI, DA NE BOŠ …..

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 13:49 dne 7.02.2009

Bilo je zoperno februarsko dopoldne. Megla se  je vlačila prav nad zamljo. Počasi sem šla proti avtobusni postaji, snežena brozga, mi je silila čez gležnje. V skoraj praznem avtobusu, sem se vsedla, takoj za voznikovem sedežem. Ker živim v majnšem kraju, kjer se ljudje poznamo med seboj, sem vedela, da je mladi voznik, pred nedavnim, zapustil ženo in dva majhna otroka in se preselil k drugi ženski. Med kratko vožnjo, sem razmišljala o njem. Ne preveč prijazno, obsojala sem ga. Naenkrat pa se je avtobus ustavil, pol kilometra pred postajo. Voznik, ki je tudi poznal vse potnike,  je vedel, da samo jaz izstopim na tej postaji. Zato je avtobus ustavil ob “moji” poti in mi prihranil, pol kilometra čofanja, po snežni brozgi. Ko sem izstopala iz avtobusa, sem zardela do ušes in komaj izjecljala zahvalo.

Bila sem v večji družbi. O neki stvari, sem precej vehementno, izrekla sodbo. Starejši moški, me je precej ostro zavrnil, naj ne sodim, o stvari, ki jo ne poznam. Že sem odprla usta, da bi mu v enakem tonu odgovorila, pa sem se premislila in molčala. Ko sem kasneje, v samoti, razmišljala o tem dogodku, sem morala priznati, da je imel mož prav. Kolikokrat izrekamo sodbe o stvareh, ki jih ne poznamo, ali še slabše, ne razumemo. Ali pa širimo naprej “novice”, za katere ne vemo, če so resnične. Včasih kako stvar bolj na pol slišimo, pa kar še sami nekaj pridamo in povemo naprej.  Tako se ustvarijo novice, ki  so neresnične, včasih neumne, včesih smešne, včasih pa tudi prizadenejo.

babica.

 

  • Share/Bookmark