Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

KAKO SMO ČAKALI

Zapisano pod: nekategorizirano — babica 19:29 dne 10.03.2009

Ker se ob odkritju Barbarinega rova, toliko govori o povojnih pobojih, so mi oživeli spomini na tiste čase. Čeprav sem bila takrat še otrok se vsega  dobro spominjam. Zelo smo se razveselili,ko so povedali, da se je vojna končala. A veselje je takoj pregnala skrb. Skoraj pri vsaki drugi hiši smo imeli koga pri domobrancih, po nekod tudi po dva ali tri. Ko smo izvedeli, da so se domobranci umaknili na Koroško, nam je malo odleglo, saj smo vedeli,da so gori Angleži. Groza pa se je začela množiti, ko so se začele širiti govorice, da domobrance vračajo v Slovenijo. Nič določnega se ni dalo izvedeti, samo zla slutnja je plahutala med nami. Ljudje so si šepetaje  pripovedovali novice. Nekateri bolj optimistični so govorili, saj to ne more trajati, prišlji bodo Amerikanci in nas rešili.

Iz naše družine sta bila dva brata pri domobrancih. Ko se je končala vojna je bil starejši je  v bolnišnici, ker je bil pred parimi meseci ranjen.  Oče je bil prepričan,da je tam varen, saj ga ščiti mednarodna konvencija. Kako se je motil! Po osamosvojitvi smo izvedeli, kdaj so ga odpeljali iz bolnišnice, v katero brezno so ga vrgli pa še danes ne vemo. Mlajši pa je prišel domov, namesto, da bi bežal na Koroško. Dva tedna se je doma skrival, potem pa se je šel javit na policijo. Seveda so ga takoj poslali v Šentvid. Ker je bil star šele 17 let in pri Domobrancih samo dva meseca, so ga po treh mesecih spustili domov. Bil je shujšan do kosti-skelet.

Potem smo čakali. Bili smo prepričani, da so naši dragi, nekje na prisilnem delu, ko bodo kazen odslužili jih bodo spustili domov. Tisti, ki so se vrnili, so povedali, samo, da so jih iz Šentvida odvažali s kamioni. Tudi če je kdo kaj več vedel, ni upal povedati. Saj so morali ob izpustu, vsi podpisati, da o tem kar so doživeli v zaporu ne bodo govorili.

Žena, ki je imela ob koncu vojne 28 let in pet otrok, mi je pripovedovala, koliko večerov, ko so otroci zaspali, je slonela na oknu in prisluškovala, da bo zaslišala moževe korake. Več kot dve leti je upala.da se bo vrnil. Plačevali smo maše, za pogrešane. Spominjam se šest letnega fantka, ki je bil pred poukom, z mamo pri maši za očetom in potem celo dopoldne po tihoma jokal v šoli. Neki mož mi je pripovedoval, kako sta z bratcem, (osem in šest let), srečala kmeta, bivšega partizana, pa ju vpraša; “Ali kaj veste kje je vaš ata.” Odgovorita mu, da ne, on pa se  zakrohotal in reče; “Jaz pa vem kje je, v peklu.” Lahko se predstavlate, kakšna travma je bilo to, za otroka.

.

  • Share/Bookmark