Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

POMLAD IN LEPE STVARI !

Zapisano pod: Odnosi — babica 01:20 dne 28.04.2009

Zadnje čase se mi dogajajo same lepe stvari. Ne vem, ali je vzrok za to pomlad, ali recesija, (v slabih časih, so ljudje bolj prijaznji).
Morala sem iti v Ljubljano slikat okostje, zaradi ostroporoze. Za prevoz sem prosila unuka. Precej slabe volje, ker sem morala od doma, sem se vsedla v avto in sva se odpeljala. Pa se je kmalu vse spremenilo. Unuk je tako lepo vozil, tako lepo sva se pogovarjala, da se je zoperni opravek spremenil v lep izlet. Odložil me pred vrati ustanove, kamor sem bila namenjena. Bila so pa vrata, bolj slabo označena in ko sem malo zgubljeno, ogledovala vhod, me prijazno ogovorila lepa, mlada deklica; “Gospa, ali potrebujete pomoč”. Ko sem ji zaupala svojo zadrego, me je peljala prav pred vrata, ki sem jih iskala. Kmalu me je sprejela gospa srednjih let. Bila je tako prijazna, kot, da sem njena rodna babica. Ko sem opravila me je pospremila do vrat in mi želela srečno pot domov. Kako lepo!

Z možem sva, neuspešno iskala nekega obrtnika. Nikjer nikogar, da bi ga vprašala, kje dobiva želeni naslov. Končno opaziva gospo, ki je delala na vrtu. Ko jo povprašava po dotičnem obrtniku, je takoj pustila delo in šla precej daleč na okrog, ( vrt je imel ograjo), do avta in nama povedala za nadaljno pot. Za konec nama je še zaželela lep dan.

Ko sva se vračala proti domu, sva ugotovila, da s peljeva skozi vas kjer živi moja prijatljica iz otroštva. Videle se nisva že veliko let in samo približno sem vedela, kje je njen dom. Začela sva povpraševati, kje bi jo našla. Ker je vas velika, sva se morala obrniti kar na tri, ali štiri osebe, na katere sva naletela ob poti. Vsi so bili zelo prijazni in se resnično potrudili, da sva končno prišla na željeni cilj.

Ko v samoti svojega doma razmišljam o teh in podobnih dogodkih, mi iz srca pride iskrena zahvala BOGU, za vse  dobre ljudi, zaradi katerih je tudi starost lepa.

babica.

  • Share/Bookmark

POMLADNE SANJE NEKE BABICE!

Zapisano pod: nekategorizirano — babica 21:55 dne 19.04.2009

Odšla sem na balkon, da bi v miru zmolila en del rožnega venca. Sonce me je toplo pobožalo, ko sem sedla v fotelj. Prej kot so jagode ene desetke, zdrsele med prsti, je molek padel na tla, ptičji zbor pod balkonom se je spremenil v petje in znašla sem se v nabito polni dvorani, Cankarjevega doma. Na odru je prepeval velik mladinski zbor, med pevci sem opazila nekaj svojih vnukov. Navdušeno so peli našo himno, ZDRAVLJICO, celo, ( ne samo tisto piškavo kitico, ki jo navadno pojejo). Ko so odpeli sta pred mikrofone stopila Borut Pahor in Janez Janša. Pahor je povedal, da je bil zaradi izstopa dveh strank, iz vladne koalicije , prisiljen iskati nove partnerje. Zato sta se odločili največja koalicijska stranka SD in največja opozicijska stranka SDS, da ustanovita veliko koalicijo. Sledil je huronski, četrt ure, dolg aplavz. Potem sta skupaj prebrala program nove koalicije, zbor je zapel še nekaj domoljubnih pesmi in smo se razšli.

Po tem so se začele stvari bliskovito dogajati. Starosta predhodnic SD, Miran Potrč, je preklel Pahorja,  javno je izjavil, da se take, verolomne politike ne gre več in se  upokojil. enako so storili vsi “trdi, stari” člani SD. Podmladek stranke je pri priči izstopil iz stranke in ustanovil novo, poimenovali so se, MLADI STARCI in sveto obljubili, da bodo varovali pridobitve revolucije in spomin na maršala Tita. V stranko SD, so množično začeli vstopati ljudje, ki so doslej trdili, da ji politika ne zanima.

 Za pametnega ministra Gregorja je izvedel ameriški predsednik Obama,(menda ga je nanj opozoril, ministrov srčni prijatelj, Žižek). Povabil ga je v svojo ožjo, delovno ekipo. Minister Gregor je obrisal,prah nehvaležne domovine, s čevljev in takoj odletel v Ameriko. Zaradi tega je kulturna ministrica dobila živčni zlom, v oskrbo jo je moral vzeti dr. Zihar, (hvala Bogu, da ni ostal v politiki in ji je zdaj lahko pomagal). Komaj je letalo z ministrom Gregorjem, izginilo na obzorju, je stranka ZARES, začela razpadati, tako kot pred leti LDS, ko jo je zapustil Drnovšek. 

Lepa Katarinca, je glasno in odločno povedala, da za tako gnilo politiko ne bo zapravljala svoje mladosti. Odprla je modni butik v Ljubljani, kjer skrbi za lep videz “naših” in “vaših” politikov. Po njenem odhodu je stranka LDS dokončno razpadla.

Prijazni Borut je omehčal resnega Janez, resni Janez pa je podprl mehkega Boruta in začela sta uspešno vladati. Najprej sta vrgla na rešeto, ostanek sanjske vlade. Skoraj vse je padlo skozi. Potem sta, iz res strokovnih ljudi, sestavila novo vlado, ki je začela takoj ukrepati. Že pred temi spremembami, zelo aktivna policija, se je še bolj zagnala v delo, v parih mesecih so pridobili nazaj vse pokradeno družbeno premoženje. Davkarija je pobrala vse zaostale davke. Iz vsega tega, so ustanovili sklad za oživitev gospodarstva. Iz tega sklada so dali brez obrestna posojila vsem sposobnim obrtnikom in malim podjetnikom. Najmanjše plače in  pokojnine so zvišali na okroglih 1000 evrov. Potrošnja se je povečala, odpirala so se nova delovna mesta in v kratkem času, brezposelnosti ni bilo več. Ves “ višji sloj”, od poslancev, menažerjev, direktorjev, zdravnikov, sodnikov itd… je ugotovil, da s petkratno slovensko, povprečno plačo, lahko solidno živi in so svoje plače prostovoljno znižali, na to raven. Zavladala je taka blaginja, ljudje so bili tako srečni, da se  niso več kregali, ne tožili, niso več kradli in delali drugih zločinov, celo obolevali niso več. Sodniki so odpravili vse zaostanke, novih zaporov ni bilo treba zidati, čakalnih vrst v bolnišnici ni bilo več. Zdravniki in sestre so  bili prijazni, ker niso bili več pre obremenjeni. Skratka, vse je bilo OK. Le odvetniki niso imeli skoraj nič dela. Le kakih deset, najboljših je obdržalo službo, vsi drugi so morali na zavod za zaposlovanje. Res Slovenija je postala raj pod Triglavom.

Drrrrrrrrrrrrr, se je oglasil hišni zvonec in me prebudil iz čudovitih sanj. Bil je pismonoša, ki je prinesel “penzijo”. Še vsa dremava, sem razočarana vprašala,ko mi je naštel tiste par stotakov, “kaj samo toliko, ali ni tisoč”. Mož se je prizanesljivo nasmehnil, “dajte no babica, ali ste sanjali”.

  • Share/Bookmark

ZDRAVILNI POST !

Zapisano pod: Zdravje — babica 12:22 dne 9.04.2009

Bljiža se konec štiredesetdnevnega posta. Jaz sem ga letos nadgradila še z desetdnevnim zdravilnim postom. Za tiste, ki ne veste; zdravilni post je sedem, ali več dnevni post, ki ga preživiš samo ob vodi in čaju, ali sadnih sokovih in čistih zelenjavnih juhah. Med tem postom se telo očisti vseh strupenih ostanko, prebavni organi se spočijejo, opomorejo in obnovijo.

Tak post sem prakticirala že trikrat, (vsakič po sedem dni), zadnič pred petimi leti. Za ta zadnji post sem se odločala več kot eno leto, pa sem zmeraj našla kako oviro,(namišljeno),da ga nisem izvedla. Nekega jutra, ko  sem opravljala jutranjo toaleto, pa mi je  iz rok zdrsnila zobna proteza, pobrala sem dva kosa. Ker svojega zobozdravnika dobro poznam, sem vedela, da proteza najmajn en teden ne bo popravljena. In v hipu sem se odločila, da v tem času opravim post. Namig od zgoraj.

Odločila sem se za post, ob vodi in čaju. Na veliko začudenje letos sploh nisem imela težav, nisem čutila ne lakote, ne želje po hrani, edino malo bolj slabotna sem bila. Prejšnja leta sem imela tovrstnih težav več, morda zato, ker sem fizično več delala. Mimogrede je minilo deset dni, bila sem popolnoma prenovljena. Počutila sem se lahka,nič napetosti in tiščanja v želodcu, nič vetrov idt… Skratka super!

Ko se pogovarjam s svojimi vrstniki, se mi zdi prav zanimivo, dovolj je da vprašam, po zdravju, pa se ta tema razvleče na dolg pogovor, oziroma samogovor, ker jaz pretežno le poslušam. Neverjetno, koliko težav ljudje imajo, kaj vse jih boli,koliko raznih zdravil morajo uporabljati. Večji del teh težav izhaja iz nezdravega načina življenja in prehrane. Ne bom naštevala, kaj je pri tem prav, kaj pa narobe,(o tem je dovolj literature). Povedala bi pa nekaj stvari iz svojih izkušenj. Jaz, ki se bolj nagibam k debelosti, že več desetlejti zelo pazim pri hrani, jem veliko sadja in zelenjave,ne glede na to, da sem kot, kmetica veliko fizično delala, sem se morala zelo omejevati pri močnatih jedeh in slatkorju. Zadnje čase, ker sem zaradi invalidnosti fizično precej omejena, se pa samo čudim, kako malo hrane, tak človek potrebuje. Dopoldan jem samo sadje, zvečer solato, opoldan, pa krožnik jote, mineštre, ali kaj podobnega. Kruha ne jem, ne močnatih jedi, niti slatkorja. Počutim se izvrstno, imam dobro kri, nič holesterola, ali slatkorne, nobenih bolečin po skepih, skratka ne potrebujem in ne jemljem nobenih zdravil. Omenim naj še to, da poleg tega redno kolesarim,(v sobi), telovadim in sploh skrbim, da se dovolj gibljem.

Seveda pa je tak način življenja vezan na kar precejšno odpovedovanje. Zelo rada sem imela štrukje, kruh, razne cmoke, slaščice in sploh sladke stvari. Vendar če primerjaš te dobrote in življenje brez bolečin in zdravil, je pač, zadnje več vredno.

Želim vam vesele Velikonočne praznike, naj se vas dotakne ALELUJA in mnogo pomladnega veselja.

Babica.

  • Share/Bookmark