Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

ROMANJA !

Zapisano pod: Spomini — babica 15:32 dne 28.05.2009

Romali smo v Međugorje. Tja sem romala že večkrat, vendar, letošnje romanje je bilo nekaj posebnega. Že pri organizaciji romanja je bilo polno ovir. Ni bilo dovolj romarjev za poln avtobus, nismo mogli dobiti duhovnega vodstva, nazadnje še avtobusa ne. Skratka, vse je izgledalo, da romanja ne bomo mogli izvesti. Pa se je Marija zavzela za nas, poslala nam je g.Luka, “božjega šoferja”, kot smo ga poimenovali, ki ima lasten, udoben avtobus in nas je varno vozil in zraven  opravljal  še duhovno vodstvo. Gospa, ki je vodila romanje, ( vodi za hobi in brezplačno), ima poseben dar, da zna ljudi združevati in jih animirati. Čeprav smo bili romarji z vseh koncev Slovenije, med sabo smo imeli tudi dva Argentinca, smo bili kmalu, kot ena družina. Ker nismo imeli seboj duhovnika, je bil problem sv. maše v nedeljo. Pa se je slovenski pater Paskal, ki v slovenščini spoveduje v Međugorju, prijazno ponudil in imel, samo za nas, čudovito sv. mašo v kapeli zraven cerkve. Tako smo preživeli na tem romanju, tri nepozabne dni.  Šele ko smo se v nedeljo zvečer vračali domov, srečni, polni miru in dobrih sklepov,(nekaj jih bomo tudi udejanili), sem se zavedela zakaj se je gospodar teme, tako trudil, da bi preprečil naše romanje, saj je naprej videl sadove tega romanja.

MARIJA MEĐŽIGURSKA, HVALA TI ZA VSE MILOSTI TEGA ROMANJA.

Te dni, ko sem še vsa pod vtisom  romanja, razmišljam kako smo romali v preteklosti. Slovenci smo zmeraj radi romali. Tudi moji starši so, kljub revščini, v kateri smo živeli, romali vsako leto na Brezje. Seboj so vzeli  dva, ali tri otroke. Za otroke je bilo romanje, dogodek leta. Romali smo s konjsko vprego in navadnim lojtrskim vozom. Šli smo tako, da smo v soboto na večer prispeli na Brezje, najprej smo šli pozdravit Marijo, potem smo pojiskali skromno prenočiše, nedeljsko dopoldne smo preživeli v cerkvi, potem pa potovali nazaj domov.

Med vojno nismo romali. Saj je morala Marija pobegniti z Brezji.

Kmalu po vojni je začel po naši dolini, v bližnje mesto, voziti avtobus. Zjutraj ob šestih doli, popoldan ob petih nazaj. Romati smo začeli tako, da smo šli z avtobusam v mesto, naprej pa z vlakom do Otoč in potem še kar precejšen del poti peš. Pa ni šlo brez težav. Sprevodnik na avtobusu je bil zaveden komunist. Ko se je avtobus ustavil, se je vstopil v vrata  in strokovno ocenjeval, kateri potniki bi utegnili biti romarji. Ko so “ta pravi” potniki vstopili, je rekel, da je avtobus poln in zaprl vrata. Romarji smo ostali, z dolgim nosom na cesti. Pa se nismo dali. Kmalu za avtobusom je pripeljal majhen tovornaček, ki je  pobira in vozil mleko v mesto. Rekli smo mu “mlekar”.Tega tovornačka je vozil namrščen mož, s hudim pogledom, za katerega smo pa vsi vedeli, da ima dobro srce. Govorili so, da je med vojno obljubil, da bo  vsak dan pri sv. maši, če se bo rešil. Tega se je vestno držal, ker takrat še ni bilo večernih maš, je vstajel ob petih zjutraj, da je bil pri sv. maši pred službo. Ko smo ga romarji prosili, da bi nas peljal do mesta, je zagodrnjal, da ljudi ne sme voziti. Ko pa je zmetal na tovornjak kangle z mlekom, je samo pomignil, da smo hitro zlezli pod ponjavo, malo pred mestom je ustavil avto, da smo izstopili. Prenočišč na Brezjah tudi nismo mogli več dobiti, saj je bilo brezjanom prepovedano, da bi prenočevali romarje. Zato smo prenočevali v cerkvi, otroci smo polegli kar po tleh, odrasli so dremali v klopeh. Molili smo dolgo v noč in začeli zgodaj zjutraj. Pa glejte čudo, pri vseh naporih, ki jih je oblast vložila v to, da bi romanje preprečila, je bila cerkev vsako soboto  nabito polna.

Dve romanji sta mi ostali posebno v spominu. Bilo je drugo leto po vojni. Takrat sem romala s starejšo in mlajšo sestro. Romale smo v nedeljo. Ko smo  na Otočah izstopile z vlaka in se namenile čez tisti dolgi, (takrat se mi je zdel zelo dolg), most, je na sredi mostu stal postaven miličnik in pregledoval osebne dokumente. Vse, katerim ni v dokumentih pisalo, da stanujejo onkraj Save, je nagnal nazaj. Kar precejša skupina se je morala vrniti nazaj na levi breg Save. Nič nismo spraševali zakaj, ali godrnjali, saj smo takrat že dobro vedeli, kdaj je treba molčati. Ko smo poklapani stali ob cesti, nam je prijazna domačinka svetovala, pojdite ob progi naprej, do naslednje postaje, tam je most, preko katerega lahko pridete na Brezje. Tako smo storili in bili pri Mariji, z dvourno zamudo. Drugo romanje pa se je dogajalo nekaj let po vojni. Takrat sem romala s starejšo sestro in bratom. Ko smo hodili po tisti lepi poti med polji proti Brezjam, je brat na enkrat obstal in se zazrl pod grm ob stezi. Tam je ležal košček, belega kruha. Brat ga je nekaj časa gledal, potem se je sklonil in ga zelo spoštljivo pobral, popihal z njega prah in ga pojedel, rekoč. “Če bi ga imel takrat ko sem stradal v zaporu, bi bil presrečen”. Ko smo kasneje molili pred Marijino podobo, je moj veliki brat, ki je moral odrasti s šestnajstimi  leti, bil do svojega dvajsetega leta, eno leto in pol partizan, dva meseca domobranec, štiri mesece “arestant” v Šentvidu in dve leti Titov vojak, ( kar takrat tudi ni bilo prijetno), zavihal hlače nad kolena in po golih kolenih desetkrat drsal okrog Marijinega oltarja. Kasneje pred cerkvijo, nama je povedal, da je to Mariji obljubil, če bo ostal živ in je sedaj obljubo izpolnil.

Po šedesetem letu, prejšnega stoletja, se je tudi v naši socijalistični domovini začel standart dvigati. V Sarajevu so začeli izdelovati zelo drage “fičote”. Ljudje smo dolgo varčevali, si pritrgovali in tudi čakali, ( včasih tudi dve leti), na te avtočke. Ko smo jih končno imeli, so se tudi romanja spremenila. Z avtom smo pridrveli na božjo pot, bili pri eni sv. maši, opravili na hitro spoved in že drveli nazaj domov, ali naprej na izlet. Po farah so začeli organizirati romanja z avtobusi, ki pa so bila marsikdaj bolj podobna izletu, kot romanju.

Za tretje tisočletje vizionarji napovedujejo, da bo bolj duhovno usmerjeno. Res se nekaj premika, v pozitivno smer, tudi na področju romanja. Ljudje se vedno več odločajo za peš romanja, tudi zelo dolga. Ali pa za tako obliko romanja, kot sem ga opisala na začetku bloga. Želim samo to, da bi šli v to smer naprej.

babica

 

  • Share/Bookmark

“SVOBODA !”

Zapisano pod: Spomini — babica 18:17 dne 2.05.2009

Bilo je pred devetinpetdesetimi leti. V deželi je bila prav tako razkošna pomlad, kakor letos. Vse je raslo, cvetelo in žvrgolelo. Čez naše bregove je kot mogočna ALELUJA, poletela vest, KONEC VOJNE, prišla je SVOBODA. Ljudi je zajelo olajšanje in veselje. Otroci nismo razumeli kaj mir pomeni. Saj se, časov pred vojno nismo spominjali, poznali, smo samo čas vojne. Ko smo se že v mraku zapirali v hiše, tesno zagrnili okna in v strahu pričakovali, kdaj bodo po  vratih potolkli partizani, včasih prosili, včasih zahtevali živež, ali celo odpeljali živino iz hleva. Podnevi pa doživljali, kako skozi vas drvijo Nemci, udirajo, s puško na strel, v hiše in iščejo “bandite”. Zraven pa vedno prisluškovali, kdaj se bo streljanje oglasilo kje v bližini, da smo lahko pravočasno zbežali domov, pri tem smo se neprenehoma bali, da se bodo partizani in Nemci srečali v bližini hiše, v takih primerih so zagoreli domovi. Kot zlovešči skoviki sove, so neprestano prihajale novici, kdo iz vasi, je padel v nemški vojski, (prisilno mobilizirani).ali partizanih, koga so ubili v zaporih, ali ustrelili, kot talca,koga so po noči odgnali in se ni več vrnil, komu so požgali hišo itd….

Sedaj je vsega tega konec, zopet bomo v miru spali, delali, živeli. To prvo veselje, je pa kmalu skalila skrb. Kaj se bo zgodilo z našimi? So se spraševale družine, ki so imele, kakega družinskega člana pri domobrancih,( takih družin, je bilo skoraj pol vasi). Prišla  je vest, da so se domobranci umaknili na Koroško, to nam je malo olajšalo skrbi. Kmalu za tem pa novica, da domobrance, Angleži vračajo nazaj v Jugoslavijo. Ljudje so v grozi onemeli. Vse veselje nad mirom in svobodo jim je zamorila skrb.  Svojci so hodili spraševat zanje, v želji, da bi jih obiskali, pa povsod naleteli na molk. Ni se dalo izvedeti, ne koga, ne kam so jih pripeljali, kaj šele, da bi dovolili obiske.

Med tem so se po vseh večjih krajih organizirali krajevni odbori. Prva naloga teh, odborov je bila, da so popisali ljudi in jih razdelili med “naše” in “vaše”, med “prvorazredne” in “drugorazredne” državljane. Druga pa, da so začeli razdeljevati mesečne, živilske karte in pike za obleko. Karte in pike so dobili samo “prvorazredni” , ostali smo bili prepuščeni sami sebi. Da je bila mera polna,je bil tistega leta, zelo slab pridelek. Vsa vojna leta je bila narava usmiljena z nami, letine so bile dobre, da smo lahko preživeli mi in partizani. To leto so pa žita, že na njivah uničile miši, da skoraj ni bilo vredno mlatiti. Krompir je slabo obrodil, edino sadja je bilo veliko. Zimo smo preživeli ob krompirju in suhem sadju. Kruh je naša mama, spekla samo dvakrat, tisto zimo. Vsem kmetijam, katerih gospodarji so bili pri domobrancih, so podržavili gozdove. Kmetija brez gozda, v hribih, je  tako, kot človek brez nog. Vse te tegobe so nas močno zaposlovale. Toliko lepega, obetajoča pomlad in svoboda,  sta se  prevesili v dolga, težka leta, ko smo se borili za golo preživetje in v teh letih je izzvenela naša mladost. 

babica

  • Share/Bookmark