Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

ROJEVANJE !

Zapisano pod: Spomini — babica 05:06 dne 10.10.2009

Smo v tednu otroka. Mnogo se govori o otrocih. Zato tudi jaz več premišljujem o otrocih, zlasti o svojih in življenju z njimi. Pri teh razmišlanjnih me je presenetilo, koliko se je in se še, spreminja pri rojevanju, v teh slabih osemdesetih letih, ki jih obsega moj spomin.

V času ko sem bila rojena jaz, so žene rojevale izključno doma. Takrat so bile družine z osmimi, desetimi, ali dvanajstimi otroci, nekaj popolnoma normalnega. V naši okolici se spominjam samo dveh družin, ki sta imeli samo po dva otroka, Skoraj v vsaki vasi je bila kaka starejša, izkušena žena, ki je pomagala pri porodih. Šele nekaj let pred drugo svetovno vojno je v sosedno vas prišla izšolana babica. Kadar je bilo vse v redu, so se porodi srečno končali. Če je pa šlo kaj narobe, če žena ni mogla roditi, če je bil otroček narobe obrnjen, ali če je po porodu začela krvaveti, je navadno umrla, prej kot prišla pomoč. Zdravnik je bil tako oddaljen, da je trajalo tri, štiri ure preden je prišel. Tudi novorejenčkov je mnogo pomrlo.

Ko je v drugem desetletju po vojni začela rojevati moja generacija je bilo že mnogo bolje. V vseh večjih krajih so že bili zdravstveni domovi, v njih so bile materinske posvetovalnice in patronažna služba, ki je bedela nad nosečnicami in pomagala pri negi dojenčka po porodu. Dobivale smo pakete z opremo za dojenčke,( kmetice jih niso. dobile), zaposlene so, imele plačan porodniški dopust, (tri mesece).

Ko se je napovedal moj prvi porod, bilo je zgodaj spomladi, se je mož odpeljal z mopedom v 16 km oddaljen trg, da je tam s miličniške postaje poklical rešilni avto. Ob enajstih zvečer sem prispela v porodnišnico, takoj so me pripravili za porod, me poslali v porodno sobo, kjer sem morala mirno ležati na boku, če sem se hotela obračati me je babica takoj okregala. Ker so bili popadki vedno hujši je bilo to zelo težko. Ob dveh me je pregledala zdravnica  in rekla babici, “ tukaj pa še ne bo kmalu.” Meni ni privoščila ene same besede in lahko si mislite, kako mi je bila njena ugotovitev v tolažbo. Danes razmišljam koliko lažje bi mi bile tiste ure če bi bil mož pri meni.Ob pol sedmih zjutraj se je rodila hčerka, bila sem presrečna, ko je zajokala je bilo naenkrat konec bolečin. Ko so mi malo kasneje položili že, umito in urejeno punčko v naročje, je babica odprla okno, prav na mojo posteljo se je vsul  slap sončnih žarkov, pod oknom je prepeval  zbor ptic, od daleč pa se je slišalo zvonenje. Bilo je kot, da vse pozdravlja mojo princesko. Moja sreča je bila popolna, majnkalo mi je samo, da bi bil mož ob meni, da bi se skupaj veselila male. Potem so jo odnesli in štiriindvajset ur sem lahko samo poslušala kako neusmiljeno je jokala.Mož me je obiskal po treh dneh, ko sem že lahko šla v čakalnico, (prej obiski niso bili dovoljeni). Tista poporodna sreča je že zdavnaj izginila, bilo je že toliko težav, da bi se mu najraje naslonila na rame in se razjokala. Enako se je morala počutiti hčerka, ko so mu jo pokazali skozi zastekleno okno se je na vso moč drla.

Po dvajsetih mesecih sem šla rodit drugič. Takrat sem bila trdno odločena, da bom šla v porodnišnico tik pred porodom. Otrok se je rodil petnajst minut po prihodu v bolnišnico. Porod je bil mnogo lažji, kot prvi. Sladila mi ga je zavest, da me niso mogli komandirati kako bom ležala.

Ko smo dobili tretjega dojenčka je mož na obisk pripeljal tudi otroka, (osem in šest let). Nista smela niti v čakalnico. Ko je odhajal sem ga prosila, da naj ju pripelje pod okno, da ju bom videla. Ko me ja hčerka zagledala na oknu je  začela jokati, tudi jaz sem jokala. Špraševala sem se zakaj je potrebno, da moramo ljudje ob takih prilikah jokati, namesto, da bi se skupaj veselili.

Potem je režim po porodnišnicah počasi začel dobivati bolj človeški obraz. Danes žene lahko izbirajo kje in kako bodo rodile in kako bodo čakale na porod. Možje so lahko pri porodu zraven. Če želijo imajo lahko dojenčka ob sebi, obiske imajo lahko že prvi dan po porodu itd…

Za marsikaj sem socijalizmu hvaležna, nikoli pa mu ne bom odpustila tega, da nisem mogla sreče ob porodih deliti s svojim možem in, da so morali moji otroci prvi dan svojega življenja prejokati daleč od mene.

babica

  • Share/Bookmark

OBNOVITVENA REHABILITACIJA !

Zapisano pod: Zdravje — babica 19:35 dne 7.10.2009

Pravkar sem se vrnila z obnovitvene rehabilitacije. Tam so me premasirali, pretelovadili, preplavala sem se sama in sedaj sem vsa prenovljena. Nekaj mesecov mi bo življenje lažje. Zelo sem hvaležna državi in zvezi paraplegikov, da invalidom omogočata to obnovo, če bi jo hotela sama plačati, s svojo mini “penzijo”, bi morala pol leta živeti od zraka.

Poleg izboljšanja zdravstvenih težav mi bivanje v zdravilišču pomeni prijetno popestritev življenja. Ker živimo precej na samoti in sem zvedave narave zelo rada opazujem ljudi in v toplicah je za to dovolj priložnosti. Bila sem, ne malo presenečena, ko sem opazovala kako aktivni so ljudje v jedilnici in kako pasivni na kopališču. Zjutraj, ko je zajtark samopostrežen in imaš na razpolago vse dobrote od a do ž, lahko vidiš kako si gostje nanosijo na mizo krožnik s štirimi, petimi kosi kruha, drugi krožnik zvrhan mesnih dobrot, za povrhu še sir, kako hrenovko, kuhan jajček itd……Kosilo in večerja, s katerim postrežejo, so pa za starejše ljudi tudi preobilni. Zelo drugače je na kopališču tam ljudje postopajo okrog, malo stojijo v vodi potem polegajo na ležalnikih, le redki zaplavajo. Jaz sem si že prvi dan določila, da bom aktivno, neprekinjeno plavala 20 minut dopoldan in dvajset minut popoldan. Ne bom trdila, da mi je bilo to plavanje v čisti užitek, moj ta komodni del je kar močno lobiral, da bi ta čas razpolovila. Vendar, ko mi je moja napol hroma desnica, že po parih dneh sporočila, kako ji to plavanje dobro dene, sem vztrajala. Opazila sem pa kako me ostali gostje, zaradi plavanja, nekam čudno gledajo, občutek sem imela, da me imajo za malo trčeno. Potem je pa prišla še ena gospa, ki je tudi imela težave z roko in je še bolj zagreto plavala, kot jaz. Ko sva bili dve, sem se bolje počutila. Čredni nagon, pač. Drugo presenečenje je bilo, ko sem se pridružila skupini, ki je vsako dopoldne dvajset minut, pod vodstvom, telovadila pred zdraviliščem, (telovadba je bila za vse goste v hotelu). Od množice ljudi, ki je pri zajtarku, od sedmih zjutraj, do desetih dopoldan polnila veliko jedilnico se nas je pri telovadbi zbralo od dvajset do trideset. Dve tretini žensk, ena tretina moških, pretežno srednjih let Skoraj vsi telovadci so bili zavidljivo vitki. Ko sem o vse tem razmišljala, sem prišla do zaključka, da tak način življenja, ki je pri nas zelo razširjen, ne more pripeljati drugam, kot v bolezni in težav polno starost, ki jih skušamo odpraviti z prekomernimi odmerki zdravil. Kar se mene tiče se bom raje odrekala prepolnim krožnikom in premehkim posteljam, (pa ne mislite,  da je to lahko), vsled tega ne bom potrebovala celih vrečke tablet in ŽIVELA, dokler mi je namenjeno, ne le životarila. Vi pa kakor sami želite!

HRANA, KOLIKO PREVEČ JO IMAMO.  Nekaj kasneje sem prišla k zajtrku, natakar je pospravljal miza za mojimi predhodniki. Na enem krožniku je bil nedotaknjen kos kruha, na drugem za normalen obrok pečenih jajc, na tretjem kos kruha in pol hrenovke. Spraševala sem se kako, da človek ne ve koliko potrebuje, oziroma koliko lahko poje in vzame toliko preveč. Ker imam zelo živo domišljijo se mi je za temi ostanki takoj naslikal otroček iz tretjega sveta, z od lakote napeti trebuščkom in tankimi udi. Saj tam cela družina, za en dan, nima toliko denarja, kot je bil vreden ta zavrženi zajtark. Pri sosedni mizi je sama sedela mlada deklica, postregli so ji z lepim rumenim zrezko in prilogo, odrezala je košček in odšla. Natakar je nekaj trenutkov molče gledal polni krožnik, skomiznil z rameni in ga odnesel z besedami; “Mladi danes ne jedo….”

OSEL GRE SAMO ENKRAT NA LED; ljudje pa večkrat. Dvakrat ali trikrat na teden v zdravilišču pripravljajo razna predavanja, običajno reklamna. Premotil me je naslov da bo predavanje o zdravi prehrani. V resnici so pa prodajali neke super drage mešalnike,( ki so bili zares lepi). Drugič me je pred vrati jedilnice nagovorila deklica; “Ali vam lahko podarim srečko”. Seveda bi ne bila Gorejnka,  če srečke ne bi vzela. Na srečki je bilo treba izbrisati tri okenca in kjer je bil križec je bil zadetek. Na moji srečki je bil zadetek 40 evrov. Na predstavitvi so na kazali super zdravo posteljnino in  stole za masirat, ki stoprocentno pozdravijo vse težave. Cenovno bi si jih lahko privoščili samo novodobni tajkuni. Čisto na koncu so nam razdelili dobitke. Dobila sem dve čaši za vino, ki sta morda vredni 5 evrov. Upam, da ne bom nikoli več bolj neumna kot osel.

To so moje dopustniške dogodivščine. Želim vse lepo jesen.

 

babica

  • Share/Bookmark