Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

DUHOVNE VAJE.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 16:50 dne 5.11.2009

Udeležila sem se petdnevnih duhovnih vaj v tišini, ali IGNACIJANSKIH duhovnih vaj. Na duhovne vaje hodim že več let, tovrstnih duhovnih vaj pa sem se udeležila prvič, ker se mi je vedno zdelo, da takim duhovnim vajam nisem dorasla.

Večerilo se je že, ko sem vstopila v prelep samostan na robu vasi. Že na vratih me je sprejela prijazna sestra in me pospremila v sobo. Sobica je bila čisto majhna, vendar je imela vse potrebno za udobno bivanje. Ko smo se malo kasneje zbrali v veliki jedilnici, sem bila presenečena. Pričakovala sem, da nas bo deset, dvanajst, bilo nas je pa skoraj petdeset. Približno ena tretjina moških. Tudi precej mladih je bilo med nami. Uresničuje se napoved, da bo enaindvajseto stoletje bolj duhovno usmerjeno. Med večerjo smo se spoznavali, po večerji je pa nastopil molk, ki naj bi trajal do kosila petega dne. Voditelji so nas zbrali po skupinah in nam dali prve napotke. Zelo zanimivo je bilo naslednjega dne pri zajtrku. Molče smo vstopali v jedilnico in stali na svojem prostoru pri mizi, dokler ni voditelj zmolil kratke molitve, potem smo začeli mirno zbrano uživati hrano. Bila je tišina, še to smo pazili, da ni nihče povzročal hrupa z jedilnim priborom. To se je ponovilo vsak dan trikrat. Enako smo se trikrat na dan zbirali ob svojem voditelju, ki nam je dajal napotke za izvajanje duhovnih vaj in nam govoril o smislu le teh. Ostali čas smo molili, meditirali pred najsvetejšim in se sprehajali po lepi okolici samostana. Vsak večer smo imeli lepo sv. mašo. Že prvi večer sta me ta mir in tišina potegnila vase. Bilo je prelepo, nikjer nobenega svetlečega ekrana, ali hreščečega radijskega sprejemnika, celo mobitele smo izklopili. Ko sem se prvi večer v tišini svoje sobice odpravljala v posteljo sem pomislila, da bi doma ob tem času verjetno gledala butalasto Kmetijo slavnih, ali kak nasilen film, začutila sem kakšna škoda je zapravljati čas in mir za take stvari. Tudi spala sem zelo dobro, verjetno zato ker sem se pred spanjem tako umirila. Zadnji popoldan duhovnih vaj smo opravili še spoved, kdor je želel lahko tudi življenjsko. Duhovne vaje smo zaključili s sv. mašo, opravili še refleksijo duhovnih vaj in se začeli poslavljati. Slovo je bilo kar težko, naša skupina se je kljub molku zelo zbližala, bili  smo kot družina z babico, starši in otroci. Z obljubo, da se ne bomo pozabili in zahvalo sestri, ki nas je vodila smo se razšli.

Domov sem se vozila z mnogimi dobrimi sklepi, ki bodo verjetno (saj se poznam), kmalu izpuhteli. Nekaj dobrega bo pa vseeno ostalo, ostal bo tudi sklep, da se bom podobne duhovne obnove udeleževala vsako leto, dokler mi bo to dopuščalo zdravje.

babica.

  • Share/Bookmark