Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

POLEPŠALA SI MI DAN……….

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 17:35 dne 21.01.2010

      Bilo je zoprno decembrsko dopoldne. Megla se je vlačila nizko nad zemljo, rahlo je deževalo. Kuhala sem kosilo in poslušala lokalni radio, kjer je bila na sporedu kontaktna oddaja za upokojence. Predvajali so glasbo po željah. Da bi nekoliko popestrila dolgočasno dopoldne sem poklicala in prosila, naj mi zavrtijo Smolarjevo ROLICO PAPIRJA. Kmalu, ko je pesem izzvenela me je po telefonu pokliče, neka žena iz vasi, ki živi zelo osamljeno. Vsa nasmejana mi pravi: “Kako lepo pesem si naročila, hvala ti, še nikoli jo nisem slišala, tako sem se nasmejala, prav dan si mi polepšala”.

   Njen klic je tudi meni polepšal dan, saj je človeku zmeraj toplo pri srcu če nekoga razveseli. Pa sva  bili obe dobre volje. Prav takrat so sončni žarki predrli meglo in zoprno dopoldne se  je spremenilo v lep dan.

Včasih je tako malo treba pa se stvari obrneje na boljše…………………….

babica

 

  • Share/Bookmark

OČE NARODA.

Zapisano pod: Politika — babica 19:15 dne 13.01.2010

Predsednika države radi imenujemo oče naroda. Do osamosvojitve Slovenije je ta najvišji predstavnik države, pa naj je bil že cesar, kralj, ali predsednik, tudi res deloval nekako očetovsko, pokroviteljsko. Ta njegova podoba je bila bolj, kot odsev nekih posebnih odlik, umetno ustvarjena.

Zelo živo se spominjam, kako je moj oče, ki je dobro tretjino življenja preživel še v Avstriji, z velikim spoštovanjem govoril o zadnjem Avstrijskem cesarju Francu Jožefu.  Čeprav je štiri leta   pretrpel na soški fronti, je bil prepričan, da za prvo svetovno vojno ni bil kriv cesar, pač pa njegovi svetovalci, ki so z goljufijo dosegli, da je ostareli monarh podpisal vojno napoved.

Jugoslovanskega kralja Aleksandra smo malo manj cenili, saj se nam je pod njegovo “ komando” slabo godilo. Iz najnežnejših otroških let  pa se spominjam, bilo je že po smrti kralja Aleksandra, da smo imeli doma na steni sliko kralja Peterčka. Bil je še deček kakih štirinajstih let, oblečen v belo uniformo, zelo lep. Rada sem posedala pred njegovo sliko in ga občudovala.

Ko se je l. 1945 iz krvi rodila nova Jugoslavija se nam je predstavil, kot oče naroda tov. Tito. Mnogi smo se njega in njegove vojske bali, kot se je pozneje izkazalo,. ne brez vzroka. Njegov propagandni aparat je nemudoma začel graditi njegovo podobo osvoboditelja in vizionarja lepše prihodnosti. Po vseh javnih prostorih so obesili njegove slike, (bil je čeden moški), po šolah smo poslušali zgodbice o njegovem junaštvu in peli pesmice o njem. V kratkem času smo bili otroci prepričani, da je Tito najbolj plemenit človek na svetu. Naši starši, ki so vedeli, da je ta podoba zlagana, so molčali, saj je bilo o tem prenevarno govoriti. In glej čudo, svetli lik Tita se je naenkrat ločil in se dvignil nad vse tisto, kar se je pri postavljanju nove države, grdega dogajalo v vsakdanjem življenju. Ko smo po dolgih letih čakanja in upanja, da se bodo naši, po vojni izginuli svojci vrnili, le spoznali, da jih nebo, smo bili prepričani, da  Tito za poboje ni vedel in so to zakrivili drugi. Ko je umrl smo žalovali za njim.

Iz tega se jasno vidi kako lahko je z ljudmi manipulirati. Vidi se pa tudi, da brez ustrezne državljanske vzgoje ne more biti zavedanja državnosti ne ljubezni do domovine. Kljub vsem napakam, ki jih ima, je Slovenija med vsemi državami, v katerih sem živela, najbolj prijazna. Pa se Slovenci obnašamo do nje, kot, da jo ni. Človek ima včasih že občutek, da naši politiki in šolstvo to namenoma delajo.

Po osamosvojitvi Slovenije, je bil l.1992, kot prvi predsednik izvoljen Milan Kučan. Takoj po volitvah je zamrznil rdečo knjižico in svečano obljubil, da bo predsednik vseh Slovencev.  V zelo kratkem času, je Slovence razdelil med svoje ljube otroke in pastorke. Pri potrjevanju funkcionarje, ki so bili v njegovi domeni, je nadvse pazil, da so bili kandidati “moralno politično” neoporečni, da so bili člani prave stranke, celo to , da niso bili praktični kristjani. Poleg tega je iz ozadja skrbno  nadziral, da so se sprejemali “pravi zakoni” itd…. Vse to je delal s prijaznim smehljajem na obrazu, poleg tega je imel vpliv na vse važnejše medije, zato ni čudno, da je bil izvoljen še enkrat.

Za drugega predsednika je bil izvoljen asket Drnovšek.  Njemu se ni zdelo vredno, da bi nas kaj prida prepričeval, da bo predsednik vseh Slovence. Nadaljeval je po začrtani poti svojega predhodnika. Razlika je bila samo v tem, da je vladal s strogim obrazom. Od časa do časa se je iz asketa prelevil v  aristokrata, posledica ene takih sprememb je FALCON, ki še zdaj dela preglavice vladi. Tudi njegova duhovna preobrazba ni vplivala, da  bi se njegova ljubezen razlila čez vse Slovence.

Tretji predsednik je postal veliki diplomat Danilo Türk. Zmago mu je omogočila sodna veja oblasti, ki je tik pred volitvami razveljavila obsodbo škofa Rožmana in s tem preprečila, da ni bil izvoljen, bivši krščanski demokrat Lojze Peterle. G. Türk je bil takrat  tako prijazen, postaven in uglajen, da smo  celo tisti, ki ga nismo volili mislili, ta pa bo…. Še pa še je zagotavljal, da bo predsednik prav vseh Slovencev. Kmalu po izvolitvi je začel kazati svoje aristokratske težnje, (lastna rezidenca, častna straža in podobno). Že prvo jesen, (za diplomata hud spodrsljaj), ko je izjavil, da dobrodelne organizacije niso potrebne, saj država skrbi za socialo.  S tem je užalil več tisoč prostovoljnih delavcev  pri Karitas in RK. Obljube, da bo predsednik vseh Slovencev se je pa kar držal, (še med volilno kampanjo za parlamentarne volitve, se ni opredeljeval za nikogar), a le tako dolgo, dokler ni bil znan izid volitev. Takoj po volitvah je zavzel držo svojih predhodnikov, le, da je priložil še maščevalnost, (Rupel). Potem se je nadaljevalo: zapravljivost, (letalski polet v Bosno). jasno  nas je razdelil med prvorazredne in drugorazredne državljane,  laž spremenil v zmoto, odlikoval osebe s dvomljivo preteklostjo itd………….. Za več, kot polovico Slovencev, je g. Türk slab očim.

Veliko po zaslugi slabih očetov naroda, je danes stanje v Slovenije težko. Vse privilegije in dobre službe so dobili prvorazredni državljani, bivše družbeno premoženje  je “posvojila” peščica nove socialistične aristokracije. Drugorazredni, delavci, kmetje in upokojenci pa se borimo za preživetje in čakamo, da pride kralj Matjaž in nam pomaga do pravice.

babica

  • Share/Bookmark