Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

SNEŽNA PRAVLJICA.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 22:25 dne 26.02.2010

          Zbudili smo se v prelepo nedeljsko jutro. Vse je bilo potopljeno v mehko tihoto, ponoči na novo zapadlega snega. Že na vse zgodaj je prišla k meni unukica, še vsa dišeča po topli posteljici in rekla; “mamica še spi, bom pa pri tebi gledala sončni vzhod”. In sva gledali skozi okno, kako se je iz rdeče zarje na vzhodu začelo dvigovati sonce in prežarilo snežno belino.

        Ko sva se pozneje z možem peljala skozi gozd k sv. maši je bilo res pravljično. Veje dreves obložene z novim snegom so se sklanjale nizko k tlom, skoznje se je prelivala sončna svetloba, da je sneg žarel v tisočerih bisrčkih. Na cesti pred avtom se je znašla srnica in kar nekaj časa tekla pred avtom, prej kot je našla pot nazaj v gozd. Pozneje ko sem stala pred cerkvijo vrh hriba, je duša željno pila lepoto, ki se je ponujala očem. V ozadju zasnežene gore,  bljižnji hribi poraščeni z zasneženimi gozdovi, po travnikih samotne domačije, ki so kukale iz pod snega. Nad vsem pa je plavala pesem zvonov, ki so vabili k maši.  Vstopila sem v božji hram,  misli pa so mi poletele nekaj let nazaj, ko sem prav ob tem času nepokretna ležala v kliničnem centru, z invalidskim vozičkom na obzorju.  Spomnila sem se vseh ubogih, ki so v tej, zame tako lepi uri, v podobnem položaju po bolnicah ali domovih za ostarele. Pomislila sem na tiste, ki se v tej času spravljajo iz postelj, gledajo skozi okna v meglo in razmišljajo v katerem trgovskem centru bi preživeli  nedeljo. Pomislila sem  na tiste, ki bodo morali to lepo nedeljo delato tlako po trgovinah. Iz hvaležnosti, da mi je bilo dano doživeti to čudovito jutro, sem rekla  OČE HVALA TI.

       Domov sem se vrnila s takim mirom v srcu, da se mi je nehote porodila misel kako malo je potrebno, da je človek srečen. Malo človeške topline, sončno jutro, mir sv. maše in skodelica vročega čaja, ob topli peči ko se vrneš domov.

LE ZAKAJ SE LJUDJE TAKO GREBEJO ZA BOGASTVO IN DENAR ???????

babica

  • Share/Bookmark

ŽIVA EVANGELIZACIJA.

Zapisano pod: nekategorizirano — babica 10:55 dne 19.02.2010

 

      Zadnja leta se veliko govori o novi evangelizaciji. Nimam prilike ocenjevati, ali je ta nova evangelizacija kaj poživila vero, ali ne. Imam pa priliko od blizu opazovati učinke žive evngelizacije.

    Živim v mali župniji, kjer se ljudje poznamo med seboj. Pri nedeljski sv. maši je mlada, lepa učiteljica, zelo lepo prebrala berilo. Vsi vemo kako so otroci v prvih letih šole navežejo na svoje učitljice, zlasti, če so mlade in prijazne. Ko so otroci gledali pred oltarjem svojo ljubo učiteljico, so v svojo podzavest čisto spontano shranili prijazno podobo Cerkve, ki jih bo spremljala skozi življenje in jih vabila nazaj, ko se bodo morda že začeli oddaljevati od nje. Lahko bi se katehet pri verouku zelo trudil, pa jim ne bi mogel dati tako prijazne popotnice za življenje, kot ta učiteljica.

    V župnjiji imam nekaj mladih, fakultetno izobraženih, zakonskih parov, ki imajo lepe zakone, velike družine, radi sodelujejo v župniji in so praktični kristjani, (redno obiskujejo nedeljsko sv. mašo in pogosto pristopajo k sv. obhajilu itd…). Ti mladi ljudje neverjetno potegnejo za seboj ostale župljane. Zakaj tukaj povdarjam izobrazbo? Zato, ker na raznih forumih veliko krat preberem, da vero prakticirajo samo nižje izbraženi ljudje in kmetje, kar pa danes ni več res.

      Imamo župnika, ki zna delati z mladimi. Zato imamo mladinski pevski zbor, mladinsko skupino, ki rada  sodeluje v cerkvi, kljub temu, da je župnjija majhna poleti organizirajo oratorji itd… Skratka župnija je živa, v njej je prijetno živeti.

      Ta akivna navzočnost mladih v župnijah je živa evangelizacija, ki daje garancijo, da bo vera na Slovenskem ostala. 

babica.

 

  • Share/Bookmark