Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

LJUBEZEN

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 17:48 dne 29.07.2010

LJUBEZEN JE NAM VSEM V POGUBO, je zapisal pisatelj iz Poljanske doline, Ivan Tavčar.  Moje življenjske izkušnje so drugačne, lahko bi rekla, ljubezen nam je velikokrat v rešitev.

Bila sem na nekem pogrebu. Pri nas je navada, da se udeleženci pogreba od pokojnega poslovijo tako, da vržejo cvet na krsto ali ga položijo zraven žare. Ko so delili cvetje je starejša žena vzela dva cvetova, se obrnila k možu, ki je stal za njo in mu, kar malce koketno ponudila en cvet, čez mrki obraz moža se je razlil tak slap sreče, da se je v hipu pomladil in izgledal, kot dvajsetletni fant, ki mu je izvoljenka podarila rožo. Strmela sem nad tem malim čudežem. Ta dva človeka, ki sta bila v sporu s celo sosesko in domala z vsemi sorodniki, sta znala ohraniti svojo ljubezen živo in prav to jima je pomagalo, da sta vzdržala garanje na hribovski kmetiji in kljub bolezni spravila k kruhu pet otrok.

Pisalo se je leto 1945. Mlada žena je ostala sama, na bregoviti kmetiji, s svojimi sedmimi fanti, (od dveh mesecev do dvanajst  let), revmatično, napol hromo taščo in  svakom, invalidom. Hlev je bil skoraj prazen, shramba pa popolnoma. Bilo je tako hudo, da ni imela prav ničesar skuhati otrokom, pa je oprala solato jo postavila na mizo, zraven je postavila skodelico slane vode in otroci so namakali solatne liste v to vodo in jih jedli. Pa so vsi otroci preživeli, zrasli so v velike močne fante in odšli v življenje. Mnogokrat sem razmišljala o tej ženi. Kako je zmogla? Ni imela časa, da bi odžalovala za svojim lepim, dobri možem, niti ni vedela kje je ostal, le kaj ji je dajalo moč, da se ni zlomila. To je bila ljubezen, materinska ljubezen, ki ji je pomagala, da je iz nič ustvarila pogoje za preživetje. 

Zato, -LJUBEZEN- v taki, ali drugačni obliki je nekaj lepega.

babica

  • Share/Bookmark

DOBRODELNOST

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 21:09 dne 20.07.2010

  

   Trinajstega junija se je z evharističnim kongresom, v slovenski cerkvi končalo evharistično leto, začeli smo leto dobrodelnosti.

   Vse večje vere svojim vernikom priporočajo, da bi desetino svojih dohodkov dajali v dobrodelne namene. No, prav veliko vernikov ni, ki bi to priporočilo upoštevali. Vendar s v dobrodelne namene zberejo kar spoštovanja vredne vsote. Celo Mario s oddajo SPET DOMA, (ki je že močno iztrošena), vsako nedeljo zbere do deset tisočakov, za družine v stiski. Značilnost naše dobrodelnosti je, da mnogo ljudi daje, majhne darove od svoje revščine. Daljnega leta 1967 ko  katoliška cerkev pri nas, še ni smela karitativno delovati, je urednik revije Ognjišče g. Bole, v  Ognjišču uvedel predal dobrote, ki ga je imenoval MILIJONARJi DOBROTE. Kamor so se vključili ljudje, ki so bili vsak mesec pripravljeni darovati določeno vsoto, zelo majhno,(sklad še obstaja, danes je mesečni prispevek 0,50 evra). Ko sem nekoč ogledovala ta sklad sem pomislila, le kako se mu to splača, potem sem  začela računati, vsoto sem pomnožila s številom članov in z dvanajstimi meseci in za leto dobila kar veliko vsoto. Tisto MASA DA KASA je resnično.Lansko leto se je za MIVO v Sloveniji  zbralo skoraj četrt milijona evrov, za kar so kupili trinajst vozil, ki so jih dobili naši misijonarji. Ob  raznih dobrodelnih akcijah, radi odprejo mošnjičke tudi premožnejši, nekateri iz usmiljenja do potrebnih, drugi, da si potolažijo vest. Tako se na letni ravni v dobronamerne namene zberejo velike vsote. Zanimivo bi bilo, če bi nekdo napravil študijo in zbral skupaj vse kar se daruje. Vsota bi se verjetno lahko kosala s tem kar, da država za pomoč socialno ogroženim.

    Socialna pomoč je najbolj učinkovita v tretjem svetu, ker ima tam denar veliko večjo vrednost, kot pri nas. Z vsoto, ki pri nas zadostuje komaj za potrebno dokumentacijo pri gradnji, tam lahko zgradijo šolo, ali zdravstveno postajo. Z dobrimi dvajsetimi evri na mesec, s lahko izobražuje dijak itd…. 

   Naj omenim še en vidik dobrodelnosti. Z darovi vernikov s v veliki meri vzdržujejo in obnavljajo tudi sakralni objekti, (ki so v  večini zgledno vzdrževani), ne glede na to, da so ti objekti naša kulturna dediščina, do katere bi morala tudi država imeti obveznosti. Zelo me jezi ko na raznih forumih večkrat lahko preberem, kako RKC molze vernike, (take stvari navadno pišejo ljudje, ki za to nič ne prispevajo in stvari sploh ne poznajo). Res imamo pri nedeljski sv. maši nabirka za tekoče vzdrževanje cerkve, tam vsak da kolikor pač hoče, ali pa tudi nič. Zelo dvomim, da se tako zbere dovolj za tisto najnujnejše,( električna energija,čiščenje, krašenje itd………) Za primerjava samo en podatek: v L.2003 se je v Sloveniji razdelilo 13,750.000 obhajil, za izdelavo hostij so porabili 17.745 kg moke, koliko pa časa, si lahko samo predstavljamo. Hostije so včasih izdelovali cerkovniki, ker je poklic cerkovnika po drugi svetovni vojni izginil, jih danes izdelujejo župniki sami ali pa redovnice. Vsekakor je to ogromno dela, ki ga ne smejo nikomur zaračunati. Prav tako duhovniki ure dolgo spovedujejo, kar jim tudi nihče ne plača, zelo radi pa jim očitamo tisti dar, ki ga damo za sv. mašo, katero opravijo po našem namenu. O podobnih stvareh bi se dalo še veliko napisati. Toliko na pot, letu dobrodelnosti.

BODIMO DOBRI !

babica

  • Share/Bookmark

POLITIKA

Zapisano pod: Politika — babica 23:00 dne 14.07.2010

V teh dneh, ko najboljši slovenski politik odhaja iz politike… “OBSEJAN S SLAVO IN ČEŠČEN ,” (naslov nekega članka) in drugi, karizmatični politik, špica slovenske politike, (besede ga. Jaklin), po medijih seje oster sovražni govor, ob katerega se pa nihče ne obregne, ker ta politik ne pripada opoziciji, mnogo razmišljam o politiki.

Moj pokojni oče, neizobražen hribovski kmet, vendar pa načitan in z zdravo kmečko pametjo , je rad in pogosto povedal, da je politika vlačuga. Ko so se nekaj let pred drugo svetovno vojno politične stranke močno okrepile, so pred volitvami najbolj zagreti člani strank hodili po domovih in prepričevali ljudi naj volijo njihove stranke. Oče je vsakega takega aktivista lepo sprejel, mu natočil šilček “ta kratkega” in mu prijazno povedal, da njegove stranke ne bo volil, potem pa začel govoriti o vremenu in delu. Možak se je običajno na hitro poslovil in šel poskušat srečo k sosedu. Ko so bile po drugi svetovni vojni prve volitve, pravzaprav to niso bile volitve, pač pa nekak referendum, na katerem so se ljudje izrekali, ali so za novo oblast, ali ne. Potekale so tako; bili sta dve skrinjici ta prava in “ta črna” vsak volivec je dobil gumijasto kroglico, potem je vtaknil stisnjeno pest v odprtino vsake skrinjice ,izpustil kroglico v eno izmed skrinjic in pokazal prazno dlan komisiji. Skrinjice so bile tako prirejene, da se je slišalo v katero skrinjico se je strkljala kroglica, tako je komisija za vsakega posameznika vedela kako je volil. Ko je prišel na vrsto moj oče je kroglico spusti v rokav suknjiča, potem previdno, da se kroglica ni trkljala nazaj, vtaknil pest v vsako skrinjico in pokazal prazno dlan komisiji. Člani komisije so se začudeni spogledovali, ker se ni nič slišalo kam je padla kroglica, vendar dlan je bila prazna in ni bilo kaj komentirati. Oče je volitve dokončal pri prvem večjem grmu na poti domov. Tako se je izognil šikaniranju, ki so ga bili deležni vsi, ki so kroglico vrgli v “črno” skrinjico, pa tudi vest ga ni pekla, da je opurtunist, če bi volil proti svojemu prepričanju. Mnogo let kasneje mi je neki mož, ki je bil takrat v volilni komisiji pripovedoval kakšne težave je imela komisija, ker se število kroglic ni skladalo s številom volivcev. Očitno ni samo moj oče volil na ta način.

V letih osamosvajanja se je moj sin z vse mladostnim žarom vrgel v politiko, pa presenetljivo hitro ugotovil, da je za politiko škoda zapravljati življenje.  Meni se to takrat ni zdelo prav, bila sem prepričana, da se bo stanje v politiki popravilo samo na ta način, če se bodo z njo začeli ukvarjati pošteni ljudje. Ko danes gledam nazaj teh dvajset let naše samostojnosti ugotavljam, da je tako mišljenje čista iluzija. V zadnjem času sem prebrala dve knjigi; Kocbek in udba, Igorja Omerze in Vsa življenja Igorja Bavčarja. Obe sta sestavljeni tako rekoč iz dokumentov, zato verodostojni. Prva mi je prikazala vso sprevrženost komunizma, druga pa osvetlila mnoge poznane dogodke po naši osamosvojitvi in me prepričala, da je imel moj sin prav. Poštenih politikov ni, so samo manj ali bolj, pokvarjeni politiki. Poštene politike sistem enostavno izvrže. Poglejmo dejstva.

Naj začnem prav od začetka. Ko so se v devedestih letih začele ustanavljati stranke smo se vsi tisti, ki smo bili v Jugoslaviji drugorazredni; kristjani, kmetje, potomci “ta belih” množično včlanjevali v stranke, prepričani, da se začenja nova, lepša doba. Veliko nas je bilo, saj smo na prvih volitvah dobili večino in prvega predsednika vlade, v mladi Sloveniji. G.Peterl je vstopil v politiko trdno odločen, da bo pošten politik. Povedal je, da ne bo revanšist, da se bo trudil za poprava krivic iz socializma, za pravično razdelitev družbenega premoženja itd……Zaradi tega ni izvedel lustracije, iz tega se vlečejo negativne posledice do današnjih dni. Politiki iz preteklosti so ostali tako močni, da lahko po svoje odločajo o vseh važnejših stvareh. Krivice iz preteklosti so se popravile v zelo majhnem obsegu, družbeno premoženje se je po razno, raznih mahinacijah “poštenih” politikov prelilo v žepe peščice “ta pravih” ljudi, ki nam danes dejansko vladajo s pomočjo kapitala. Prav zaradi te svoje dobrosrčnosti je Peterle že po dobrem letu, moral predsedniško mesto prepustite asketskemu Drnovšku. Ena prvih stvari, ki jih je naredi Drnovšek, kot predsednik, je bila, da je enormno povečal plače vladi in poslancem, s to potezo si je zavaroval hrbet. Potem je mirno in udobno lahko vladal do smrti, potrebno je bilo skrbeti samo za to, da je njegov pol politike imel dovolj denarja. Pri tem mu je izdatno pomagal predsednik države. Z denarjem se da vse kupiti, tudi kak manjkajoči član parlamenta. Podobno, kot Peterle sta tudi brata Podobnik poskušala biti poštena politika in graditi mostove. “Kolegi” so ju trepljali po ramenih in ju hvalili dokler sta jim bila potrebna, potem so ju izpljunili.

Mali ljudje smo začudeni opazovali čudno vrtinčenje in mnogokrat nerazumne poteze visoke politike, se utrudili in postali apatični. Med nami se vedno bolj utrjuje prepričanje, da so vsi v politiki enaki, zato je najbolje, da se s politiko ne ukvarjamo. Kar pa še kako gre na mlin naših vladajočih.

Vendar, jaz sem večni optimist. DAJMO ČASU ČAS, pa se bo vse uredilo. Kadar neka stvar gre preko vseh meja se sesuje sama vase in pokonča. Kot se je sesul komunizem, se bo sesul tudi naš tajkunski kapitalizem. Mali ljudje, ki smo bili vedno prisiljeni živeti z malimi sredstvi, smo trdoživi, preživeli bomo tudi to in zopet upali na lepšo prihodnost. Morda pa nekoč le pride.

babica

  • Share/Bookmark