POLITIKA
V teh dneh, ko najboljši slovenski politik odhaja iz politike… “OBSEJAN S SLAVO IN ČEŠČEN ,” (naslov nekega članka) in drugi, karizmatični politik, špica slovenske politike, (besede ga. Jaklin), po medijih seje oster sovražni govor, ob katerega se pa nihče ne obregne, ker ta politik ne pripada opoziciji, mnogo razmišljam o politiki.
Moj pokojni oče, neizobražen hribovski kmet, vendar pa načitan in z zdravo kmečko pametjo , je rad in pogosto povedal, da je politika vlačuga. Ko so se nekaj let pred drugo svetovno vojno politične stranke močno okrepile, so pred volitvami najbolj zagreti člani strank hodili po domovih in prepričevali ljudi naj volijo njihove stranke. Oče je vsakega takega aktivista lepo sprejel, mu natočil šilček “ta kratkega” in mu prijazno povedal, da njegove stranke ne bo volil, potem pa začel govoriti o vremenu in delu. Možak se je običajno na hitro poslovil in šel poskušat srečo k sosedu. Ko so bile po drugi svetovni vojni prve volitve, pravzaprav to niso bile volitve, pač pa nekak referendum, na katerem so se ljudje izrekali, ali so za novo oblast, ali ne. Potekale so tako; bili sta dve skrinjici ta prava in “ta črna” vsak volivec je dobil gumijasto kroglico, potem je vtaknil stisnjeno pest v odprtino vsake skrinjice ,izpustil kroglico v eno izmed skrinjic in pokazal prazno dlan komisiji. Skrinjice so bile tako prirejene, da se je slišalo v katero skrinjico se je strkljala kroglica, tako je komisija za vsakega posameznika vedela kako je volil. Ko je prišel na vrsto moj oče je kroglico spusti v rokav suknjiča, potem previdno, da se kroglica ni trkljala nazaj, vtaknil pest v vsako skrinjico in pokazal prazno dlan komisiji. Člani komisije so se začudeni spogledovali, ker se ni nič slišalo kam je padla kroglica, vendar dlan je bila prazna in ni bilo kaj komentirati. Oče je volitve dokončal pri prvem večjem grmu na poti domov. Tako se je izognil šikaniranju, ki so ga bili deležni vsi, ki so kroglico vrgli v “črno” skrinjico, pa tudi vest ga ni pekla, da je opurtunist, če bi volil proti svojemu prepričanju. Mnogo let kasneje mi je neki mož, ki je bil takrat v volilni komisiji pripovedoval kakšne težave je imela komisija, ker se število kroglic ni skladalo s številom volivcev. Očitno ni samo moj oče volil na ta način.
V letih osamosvajanja se je moj sin z vse mladostnim žarom vrgel v politiko, pa presenetljivo hitro ugotovil, da je za politiko škoda zapravljati življenje. Meni se to takrat ni zdelo prav, bila sem prepričana, da se bo stanje v politiki popravilo samo na ta način, če se bodo z njo začeli ukvarjati pošteni ljudje. Ko danes gledam nazaj teh dvajset let naše samostojnosti ugotavljam, da je tako mišljenje čista iluzija. V zadnjem času sem prebrala dve knjigi; Kocbek in udba, Igorja Omerze in Vsa življenja Igorja Bavčarja. Obe sta sestavljeni tako rekoč iz dokumentov, zato verodostojni. Prva mi je prikazala vso sprevrženost komunizma, druga pa osvetlila mnoge poznane dogodke po naši osamosvojitvi in me prepričala, da je imel moj sin prav. Poštenih politikov ni, so samo manj ali bolj, pokvarjeni politiki. Poštene politike sistem enostavno izvrže. Poglejmo dejstva.
Naj začnem prav od začetka. Ko so se v devedestih letih začele ustanavljati stranke smo se vsi tisti, ki smo bili v Jugoslaviji drugorazredni; kristjani, kmetje, potomci “ta belih” množično včlanjevali v stranke, prepričani, da se začenja nova, lepša doba. Veliko nas je bilo, saj smo na prvih volitvah dobili večino in prvega predsednika vlade, v mladi Sloveniji. G.Peterl je vstopil v politiko trdno odločen, da bo pošten politik. Povedal je, da ne bo revanšist, da se bo trudil za poprava krivic iz socializma, za pravično razdelitev družbenega premoženja itd……Zaradi tega ni izvedel lustracije, iz tega se vlečejo negativne posledice do današnjih dni. Politiki iz preteklosti so ostali tako močni, da lahko po svoje odločajo o vseh važnejših stvareh. Krivice iz preteklosti so se popravile v zelo majhnem obsegu, družbeno premoženje se je po razno, raznih mahinacijah “poštenih” politikov prelilo v žepe peščice “ta pravih” ljudi, ki nam danes dejansko vladajo s pomočjo kapitala. Prav zaradi te svoje dobrosrčnosti je Peterle že po dobrem letu, moral predsedniško mesto prepustite asketskemu Drnovšku. Ena prvih stvari, ki jih je naredi Drnovšek, kot predsednik, je bila, da je enormno povečal plače vladi in poslancem, s to potezo si je zavaroval hrbet. Potem je mirno in udobno lahko vladal do smrti, potrebno je bilo skrbeti samo za to, da je njegov pol politike imel dovolj denarja. Pri tem mu je izdatno pomagal predsednik države. Z denarjem se da vse kupiti, tudi kak manjkajoči član parlamenta. Podobno, kot Peterle sta tudi brata Podobnik poskušala biti poštena politika in graditi mostove. “Kolegi” so ju trepljali po ramenih in ju hvalili dokler sta jim bila potrebna, potem so ju izpljunili.
Mali ljudje smo začudeni opazovali čudno vrtinčenje in mnogokrat nerazumne poteze visoke politike, se utrudili in postali apatični. Med nami se vedno bolj utrjuje prepričanje, da so vsi v politiki enaki, zato je najbolje, da se s politiko ne ukvarjamo. Kar pa še kako gre na mlin naših vladajočih.
Vendar, jaz sem večni optimist. DAJMO ČASU ČAS, pa se bo vse uredilo. Kadar neka stvar gre preko vseh meja se sesuje sama vase in pokonča. Kot se je sesul komunizem, se bo sesul tudi naš tajkunski kapitalizem. Mali ljudje, ki smo bili vedno prisiljeni živeti z malimi sredstvi, smo trdoživi, preživeli bomo tudi to in zopet upali na lepšo prihodnost. Morda pa nekoč le pride.
babica
