Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

SPOMINI.

Zapisano pod: Spomini — babica 23:29 dne 7.06.2013

Sinoči sem brskala po starih papirjih in pod roke mi je prišla tale pesem, ki jo je moja starejša hčerka, takrat še gimnazijka, recitirala za kulturni praznik 8 februar leta 1982.

Pomlad je čudež, v čar otroštva pomlajeni čas.

Po dolgi, dolgi smrti, po zaledeneli zimski krsti,

po zaprtosti pod mrzli belim prtom:

svetloba se vrača v svet!  Sneženi mož koprni pod prvimi toplimi prsti…

Najprej nestrpno čakanje rojstva novega časa

-Začetek novega štetja je blaznost prvega cvetja.-

Nato boleče prebujanje čutov iz plaščev mraza.

-Vrtoglava je pot od bele tišine do ptičjega petja.-

Končno dar in rana, da sem.  Da si.  Da drevo je.

Da drevo je in nam govori, da smo listja,cvetja, sadje…

Da smo.  Jaz, ki si,ti, ki sem in drevo, ki smo. Ljudje.

Med bogastvom barv in zvokov,  začudeni tatje:

Vsako polje je čudež, ki se polni z življenjem žit!

Vsaka rastlina je čudež, vulkan življenja, lava barv in vonjav!

Res, vsak cvetje svetovna prestolnica, krona ploda!

Vsak list je čudež,ki skozenj dirja tisoč zelenih konjev!

Vsak žarek, je čudež, kopje svetega Jurija, ognjena sla!

Vsak sončni vzhod je čudež, sonce, ki vzhaja kot kvas!

Čudež so potoki barv, reka svetlobe, morje neba!

Čudež je mesečina, nestvarna jasnina nočnih jas.

Vsako jabolko je čudež, sočno sonce za tečne ose.

Ptice  na telegrafski žicah so čudež, žive note.

Dež je čudež. Dolina je čudež, jutranje jezero rose.

Vsak trenutek je čudež, kavalir, ki prihaja pote.

Ti si čudež,na stežaj odprta vrata telesa.

Ti si čudež, koža odklenjena iz zimske školjke.

O kako sem tvoj in svoj in znoj v naročju plesa !

Ti si čudež, čisti zdaj pod zelenečo starostjo oljke.

Čudim se tebi darovalki pretresljive mehkobe.

Čudim se sebi, nag in nor, prestreljen od sončnega kopja!

Čudim se pomladi, svetemu Juriju, vitezu Svetlobe!

Čudim se boleči lepoti sveta, kot pijan od opija!

Vsak oblak je čudež, ki bežeče razširja obzorje.

Vsak sončno zahod je čudež in magičnega ahata.

Vse vsemirje je en sam čudež! Pod indigom večerne zarje

zapisujem ta čudež neba,  A štiri formata.

Dekle je pesem povedala zelo lepo in čutstveno, vendar se je zaradi tolikokrat ponovljene besede ČUDEŽ  in kar dvakrat omenjenega svetega Jurija začutil nemir v dvorani, kot bi nek mrzel veter šel preko ljudi. Aplavz je bil zelo medel,. Moški, ki je sedal dve vrsti pred menoj je rekel, zelo zaničljivo,  proti sosedu “TI SI SAMA EN ČUDEŽ…”  Mimogrede, danes je ta mož eden najbolj  ”pobožnih” faranov. Ve  nabito polni dvorani je bilo verjetno 90 %  ljudi, ki smo redno obiskovali nedeljsko sv. mašo. Vendar po štiridesetletni socialistični vzgoji smo imeli tako močno v sebe vgrajeno prepričanje, da vse kar le malo zadiši po veri ne sme pokukati v javni prostor.

Strokovno oceno te recitacije je pa naslednji dan dal naš šolski ravnatelj, ateist, ki je rekel mojo mlajši hčerki “najlepša na proslavi je bila pesem, ki jo je povedala tvoja sestra”.

TE SPOMINE SEM NAPISALA ZATO, DA BI SE  ZAVEDELI, DANES KO LAHKO BREZ KAZNI PO SPLETIH IN ULICAH ZMERJAMO VSE, OD PREDSEDNIKA DRŽAVE,  DO ŠKOFA, KAKO SMO ŽIVELI V TISTIH “ZLATIH” ČASIH, KI JIH MNOGI, ŠE DANES  TAKO ZELO POGREŠAJO.

babica.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !