Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

KAKO SEM ISKALA BABICO.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 15:35 dne 12.10.2018

Bil je topel, zgodnjo jesenski večer. Mama in starejša sestra, ki je pričakovala prvega otroka, sta ugotovili, da bomo potrebovali babico. Dolžnost, da poskrbim zanjo je pripadala meni, kot za to,najsposobnejšemu članu družine. Te dolžnosti nisem bila vesela, vendar če moraš, pač storiš. Ko sem se odpravljala na pot sem ugotovila, da električna žepna svetilka komaj še brli, ker je bila luna že v zadnjem krajcu sem vedela, da na njeno svetlobo vsaj do polnoči ne morem računati. Naredila sem manjši ovinek do soseda, upajoč, da mi bodo posodili svetilko. Tudi oni jo niso imeli, je pa sosed, za katerega smo rekli, da je vseh del mojster, vzel iz moje svetilke baterijski vložek, ga spodaj odprl vanj s šilom navrtal luknjice in zalil z domačim žganjem. Tako je lučka pridobila nekaj svetlobe. Že ve trdem mraku sem se odpravila v dobro uro oddaljeno dolinsko vas, kjer je živela babica. Ko sem nekaj po spominu, malo s pomočjo svetilke,in malo tipaje prikolovratila v dolino sem se močno oddahnila, ko sem stala pred vrati babičinega stanovanja. Vendar se na moje vedno glasnejše trkanje ni nihče oglasil. Končno so se odprla sosednja vreta in neka žena mi je povedala, da babice ni doma, ker je pospremila neko porodnico v porodnišnico. Naročila je, če bi jo kdo potreboval, da naj se obrne na babico v sosednji vasi. Odtavala sem nazaj na cesto, ko sem stala tam in razmišljala, kaj naj storim, v vas kjer je stanovala ta babica je bilo 12 km samotne ceste, bilo me je strah sama hoditi tako daleč. Ko tako razmišljam se mimo s kolesi pripeljejo trije fantje. Verjetno je bilo mlado, tuje dekle ,v tako pozni uri čuden pojav, zato so se ustavili in me začelo ogovarjat. Jaz sem bila srečna, da lahko nekomu zaupam svoje težave, takoj se je eden od fantov ponudil, da me odpelje v sosednjo vas. Ker sem fante bežno poznala in sem bila v res veliki stiski, sem brez pomislekov sedla na “štango” kolesa in že smo po ravni cesti drveli proti cilju. Ko smo prispeli v vas, sem fante prosila naj me počakajo in šla iskat babico. Tudi na njena vrata sem dolgo trkala, končno so se vrata le odprla in močna starejša žena neprijazno vpraša; “Kaj pa rogoviliš”, ko sem ji povedala svoje želje se je pošteno razhudila, da ne gre nikamor, da je pravkar prišla iz nekih “govco” (hribov), sploh pa ni dolžna iti saj ne spadamo pod njen rajon. Jaz sem previdno postavila nogo med vrata, da jih ne bi mogla zapreti in jo ponižno začela prositi, da naj gre z menoj. Končno se je le odpravila, potegnila je kolo iz veže, jaz sem zopet sedla k fantu na kolo in že smo šli navzgor po dolini. Ko smo prišli nazaj v vas ,so se fantje poslovili, jaz sem se iskreno in od srca zahvalila fantom za pomoč Potrkala pri zadnji hiši v vasi in prosila če bi spravili babičino kolo. Zagrizli sva se v breg proti naši kmetijici, k sreči je babica imela boljšo svetilko, kot je bila moja, malo svetlobe je pa dajala tudi luna. Okrog polnoči sva le prišli do naše hiše, saj je bila babica resnično zelo utrujena. Pregledala je sestro in ugotovil, da ima še čas popiti kavo. Ure so se vlekle, sestra ni in mogla roditi. Jaz sem pri porodu asistirala in z velikim zanimanje opazovala rojevanje. Končno je babica ugotovila, da se bo sestri raztrga nožnica, če ne bo pomagala. Pri naslednjem popadku je zraven glavice spretno porinila škarje in prestrigla nožnico. Kri je brizgnila, istočasno se je pa že rodil krepak fantek in glasno zajokal. Babica je najprej ustavila krvavitev potem pa umila in povila otročka ter ga položila sestri v naročje.

Noč se je začela prelivati v jutro, babica me je poslala po zdravnika. Stekla sem po hribu navzdol, kjer sem imela v starem mlinu shranjeno kolo. Zopet sem morala buditi ljudi in mlinarica mi je kar prijazno odklenila klet, da sem lahko vzela kolo. Sedla sem na kolo in se zapodila v jutranjo meglo. Zdravnik je živel v 16 km oddaljenem trgu, spotoma sem razmišljala o burnih dogodkih pretekle noči. Pri zdravniku sem morala zopet kar nekaj časa zvoniti, preden se je odprlo okno v nadstropju, prikazala se je zdravnikova glava in neprijazno me je vprašal kaj hočem. Ko sem mu povedala da ga potrebujemo se je zaslišalo samo še kopico kletvic in glava je izginila. Trajalo je kar, precej časa,da so se odprla vrata, zdravnik je potisnil na cesto kolo, zraven kolesa je pritekel čisto majhen psiček. Zdravnik je na kolo obesil črno torbo, pobral psička in ga vtaknil v notranji žep suknjiča, tako, da je na prsih izpod suknjiča kukala samo psičkova glavica. Sedla sva na kolesa in se odpravila proti našemu koncu. Spravila sva kolesa v mlinu in se napotila po skoraj navpičnim bregu proti naši hiši. Jaz sem za to pot navzdol potreboval 10 minut, navzgor pa pol ure, takrat sva hodila mnogo del časa, saj je bil zdravnik že star mož, jaz pa sem nosila zdravnikovo, kar težko torbo. Zdravnik je kar naprej bentil, nekaj časa nad babo nerodno (babico), za katero mora kar naprej nekaj popravljati, nekaj časa pa čez “prekleti breg”. Ko sva končno prilezla do naše hiše je zdravnik, ves prepoten jezno ošinil babico z očmi, vzel psička iz žepa in ga postavil na tla, popil šilec žganja, ki ga mu je ponudila mama in se lotil dela. Hitro je bil gotov in odšel nazaj v dolino. Tudi babica se je kmalu poslovila, jaz pa sem šla spat, saj je bila tudi zame noč naporna.

To je ena bolj zanimivih zgodb iz moje mladosti.
babica.

đđ

  • Share/Bookmark

NESREČA.

Zapisano pod: Zdravje — babica 14:35 dne 10.10.2018

Ob naši hiši rasteta dve hruški viljamovki, letos sta tako bogato obrodili, da so se veje upogibale do tal. Verjetno bi se marsikatera zlomila, če jih ne bi bil mož podprl. A sadeži, zlasti prvi, so bili tako črvivi, da niso bili užitni . Tudi močno gnile so, tako je bilo pod hruškama kmalu polno gnilih sadežev. Zato sem vzela vedro gnile hruške pobrala in jih odnesla v bližnji gozd, kamor odlagamo plevel z vrta in druge odpadke, ki niso primerni za na kompost. Ko sem dvignila precej veliko vedro in hotela gnila hruške vsuti čez žično ograjo, sem izgubila ravnotežje in z vedrom vred padla čez ograjo. Podrsala sem še kak meter po bregu in se ustavila za prvim grmom. Čisto mirno sem obležala in prisluhnila telesu, če me kje boli. Bolela me je samo leva roka , na notranji strani zapestja, je hitro nastajala oteklina. Z veliko težavo, saj ni bilo nikogar v bližini, da bi mi pomagal sem se skobacala nazaj na, cesto. Pomislila sem kako so taki padci nevarni za starega človeka, zame pa še prav posebno. Pred leti sem pri hujši prometni nesreči zlomila vratno vretence , ko so me “popravljali” na Soči, so fizioterapevtke zelo pazile name , da ne bi kje padla in vedno govori kako so padci zame nevarni. No Bogu hvala ni bilo hujših posledic tega padca. Oteklina je že do večera izginila , ostala je pa, za skoraj dva tedna, velika črna lisa od zapestja do komolca
.
Neka korist je pa le bila od te nesreče, brez zdravniškega pregleda sem lahko ugotovila, da ostroporoze nimam, če bi jo imela bi si za “zihar” kaj zlomila. Pa le drži tisto;
DA JE VSAKA NESREČA TUDI ZA NEKAJ DOBRA !!!

Pozdrav
babica.

  • Share/Bookmark

SPLAV.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 09:58 dne 10.10.2018

Bojim se povedati, da sem noseča
26. 8. 2018 | Za življenje

Pišem vam, ker sem se znašla v velikih težavah. Z možem sva poročena že dvanajst let. Po dveh otrocih, ki zdaj že obiskujeta osnovno šolo, sva se odločila, da ne bova imela več otrok. Navzven smo videti običajna družina. Navadili smo se na rutinsko življenje: služba, šola, dom, obiski, kakšen izlet, počitnice … Z možem pa sva se v zadnjem času močno oddaljila. Zelo malo se pogovarjava, občasno se prepirava. Včeraj sem ugotovila, da sem spet noseča. Bojim se povedati možu, saj vem, da novice ne bo z veseljem sprejel. Otrok bi močno pretresel naše življenje. Najraje bi skrivaj naredila splav, da se izognem novim težavam, in prepričana sem, da bi bil to tudi možev predlog. Prosim vas za nasvet!
Adrijana

Pred nekaj tedni sem tole pismo prebrala v DRUŽINI. Pomislila sem, da sem bila pred skoraj 50 leti tudi jaz v podobnem položaju.

Naš četrti otroček se je napovedal ko sem bila stara štirideset let. Ker sem imela otroke rada sem s razveselila vsakega otroka , takrat pa me je nosečnost presenetila in prestrašila. Poleg službe in velike družine sva z možem pomagala pri delu še staršem na kmetiji. Bila sem tako preutrujena, da si nisem mogla predstavljat, da bom zmogla še eno nosečnost in skrb za dojenčka. Pa še več stvari je bilo proti otroku; Takrat otroškega vrtca v našem kraju še ni bilo in dolga leta sem po vasi iskala varuške, jeseni bi mlajši sin šel v šolo in varušk ne bi več potrebovali. Poleg tega družbena klima takrat družini ni bila naklonjena. Nekakšna norma je bila dva otroka na družino . Če so bili trije, štirje, ali Bog ne daj, celo več otrok je okolica gledala na taka zakonca, kod na malo zaostala, ki si ne znata pomagati. Prav v tistem času je tudi prišlo v navada, da je bilo prvo vprašanje, ki so ga v otroški posvetovalnici postavili noseči ženi; “Ali boste tega otroka obdržali”. Ženi je bilo treba reči samo kratko besedico NE in takoj so vse uredili za splav. Poleg tega sem vedela, da se bo, pri mojih letih in da je to že četrti otrok, zdravstveno osebje še posebej potrudilo, da me nagovorijo za splav. Vse to me je begalo, počutila sem se tako negotovo, da sem se odločila, da ne grem v posvetovalnico, dokler ne bo prepozno za splav. Ko sem po štirih mesecih nosečnosti šla prvič v posvetovalnico, mi je zdravnica, starejša gospa, po pregledu z nasmehom rekla; “Vse je v redu, moram vas pa pohvaliti, da niste šli na stranska vrata”! Ta stavek me je pobožal po duši. Od takrat se je vse začelo postavljati na pravo mesto. Z možem sva otroka sprejela in se ga začela veseliti. Tudi otroci,katerim sem povedala, da bomo dobili dojenčka so ga težko pričakovali.

Sredi cvetoče pomladi je prišla naša “ta mala”, bila je tako leeepa, zdrava in dobrovoljna punčka, da smo bili vsi srečni. Ta otrok je naši družini in meni osebno prinesel toliko lepega, da sem neštetokrat rekla Bogu hvala ti zanjo. Danes je ta deklica dobra mama sedmim otrokom in velikokrat premišljujem koliko bi prikrajšala sebe, družino, okolico in nazadnje tudi domovino ( saj nam mladih ljudi manjka ), če bi takrat napravila splav.

Upam Adrijana, da se bo tudi tvoja zgodba tako srečno razpletla, kot se je moja.
Pozdrav
babica.

  • Share/Bookmark