Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

SPLAV.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 09:58 dne 10.10.2018

Bojim se povedati, da sem noseča
26. 8. 2018 | Za življenje

Pišem vam, ker sem se znašla v velikih težavah. Z možem sva poročena že dvanajst let. Po dveh otrocih, ki zdaj že obiskujeta osnovno šolo, sva se odločila, da ne bova imela več otrok. Navzven smo videti običajna družina. Navadili smo se na rutinsko življenje: služba, šola, dom, obiski, kakšen izlet, počitnice … Z možem pa sva se v zadnjem času močno oddaljila. Zelo malo se pogovarjava, občasno se prepirava. Včeraj sem ugotovila, da sem spet noseča. Bojim se povedati možu, saj vem, da novice ne bo z veseljem sprejel. Otrok bi močno pretresel naše življenje. Najraje bi skrivaj naredila splav, da se izognem novim težavam, in prepričana sem, da bi bil to tudi možev predlog. Prosim vas za nasvet!
Adrijana

Pred nekaj tedni sem tole pismo prebrala v DRUŽINI. Pomislila sem, da sem bila pred skoraj 50 leti tudi jaz v podobnem položaju.

Naš četrti otroček se je napovedal ko sem bila stara štirideset let. Ker sem imela otroke rada sem s razveselila vsakega otroka , takrat pa me je nosečnost presenetila in prestrašila. Poleg službe in velike družine sva z možem pomagala pri delu še staršem na kmetiji. Bila sem tako preutrujena, da si nisem mogla predstavljat, da bom zmogla še eno nosečnost in skrb za dojenčka. Pa še več stvari je bilo proti otroku; Takrat otroškega vrtca v našem kraju še ni bilo in dolga leta sem po vasi iskala varuške, jeseni bi mlajši sin šel v šolo in varušk ne bi več potrebovali. Poleg tega družbena klima takrat družini ni bila naklonjena. Nekakšna norma je bila dva otroka na družino . Če so bili trije, štirje, ali Bog ne daj, celo več otrok je okolica gledala na taka zakonca, kod na malo zaostala, ki si ne znata pomagati. Prav v tistem času je tudi prišlo v navada, da je bilo prvo vprašanje, ki so ga v otroški posvetovalnici postavili noseči ženi; “Ali boste tega otroka obdržali”. Ženi je bilo treba reči samo kratko besedico NE in takoj so vse uredili za splav. Poleg tega sem vedela, da se bo, pri mojih letih in da je to že četrti otrok, zdravstveno osebje še posebej potrudilo, da me nagovorijo za splav. Vse to me je begalo, počutila sem se tako negotovo, da sem se odločila, da ne grem v posvetovalnico, dokler ne bo prepozno za splav. Ko sem po štirih mesecih nosečnosti šla prvič v posvetovalnico, mi je zdravnica, starejša gospa, po pregledu z nasmehom rekla; “Vse je v redu, moram vas pa pohvaliti, da niste šli na stranska vrata”! Ta stavek me je pobožal po duši. Od takrat se je vse začelo postavljati na pravo mesto. Z možem sva otroka sprejela in se ga začela veseliti. Tudi otroci,katerim sem povedala, da bomo dobili dojenčka so ga težko pričakovali.

Sredi cvetoče pomladi je prišla naša “ta mala”, bila je tako leeepa, zdrava in dobrovoljna punčka, da smo bili vsi srečni. Ta otrok je naši družini in meni osebno prinesel toliko lepega, da sem neštetokrat rekla Bogu hvala ti zanjo. Danes je ta deklica dobra mama sedmim otrokom in velikokrat premišljujem koliko bi prikrajšala sebe, družino, okolico in nazadnje tudi domovino ( saj nam mladih ljudi manjka ), če bi takrat napravila splav.

Upam Adrijana, da se bo tudi tvoja zgodba tako srečno razpletla, kot se je moja.
Pozdrav
babica.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !