Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

SPOMINI.

Zapisano pod: Spomini — babica 23:29 dne 7.06.2013

Sinoči sem brskala po starih papirjih in pod roke mi je prišla tale pesem, ki jo je moja starejša hčerka, takrat še gimnazijka, recitirala za kulturni praznik 8 februar leta 1982.

Pomlad je čudež, v čar otroštva pomlajeni čas.

Po dolgi, dolgi smrti, po zaledeneli zimski krsti,

po zaprtosti pod mrzli belim prtom:

svetloba se vrača v svet!  Sneženi mož koprni pod prvimi toplimi prsti…

Najprej nestrpno čakanje rojstva novega časa

-Začetek novega štetja je blaznost prvega cvetja.-

Nato boleče prebujanje čutov iz plaščev mraza.

-Vrtoglava je pot od bele tišine do ptičjega petja.-

Končno dar in rana, da sem.  Da si.  Da drevo je.

Da drevo je in nam govori, da smo listja,cvetja, sadje…

Da smo.  Jaz, ki si,ti, ki sem in drevo, ki smo. Ljudje.

Med bogastvom barv in zvokov,  začudeni tatje:

Vsako polje je čudež, ki se polni z življenjem žit!

Vsaka rastlina je čudež, vulkan življenja, lava barv in vonjav!

Res, vsak cvetje svetovna prestolnica, krona ploda!

Vsak list je čudež,ki skozenj dirja tisoč zelenih konjev!

Vsak žarek, je čudež, kopje svetega Jurija, ognjena sla!

Vsak sončni vzhod je čudež, sonce, ki vzhaja kot kvas!

Čudež so potoki barv, reka svetlobe, morje neba!

Čudež je mesečina, nestvarna jasnina nočnih jas.

Vsako jabolko je čudež, sočno sonce za tečne ose.

Ptice  na telegrafski žicah so čudež, žive note.

Dež je čudež. Dolina je čudež, jutranje jezero rose.

Vsak trenutek je čudež, kavalir, ki prihaja pote.

Ti si čudež,na stežaj odprta vrata telesa.

Ti si čudež, koža odklenjena iz zimske školjke.

O kako sem tvoj in svoj in znoj v naročju plesa !

Ti si čudež, čisti zdaj pod zelenečo starostjo oljke.

Čudim se tebi darovalki pretresljive mehkobe.

Čudim se sebi, nag in nor, prestreljen od sončnega kopja!

Čudim se pomladi, svetemu Juriju, vitezu Svetlobe!

Čudim se boleči lepoti sveta, kot pijan od opija!

Vsak oblak je čudež, ki bežeče razširja obzorje.

Vsak sončno zahod je čudež in magičnega ahata.

Vse vsemirje je en sam čudež! Pod indigom večerne zarje

zapisujem ta čudež neba,  A štiri formata.

Dekle je pesem povedala zelo lepo in čutstveno, vendar se je zaradi tolikokrat ponovljene besede ČUDEŽ  in kar dvakrat omenjenega svetega Jurija začutil nemir v dvorani, kot bi nek mrzel veter šel preko ljudi. Aplavz je bil zelo medel,. Moški, ki je sedal dve vrsti pred menoj je rekel, zelo zaničljivo,  proti sosedu “TI SI SAMA EN ČUDEŽ…”  Mimogrede, danes je ta mož eden najbolj  ”pobožnih” faranov. Ve  nabito polni dvorani je bilo verjetno 90 %  ljudi, ki smo redno obiskovali nedeljsko sv. mašo. Vendar po štiridesetletni socialistični vzgoji smo imeli tako močno v sebe vgrajeno prepričanje, da vse kar le malo zadiši po veri ne sme pokukati v javni prostor.

Strokovno oceno te recitacije je pa naslednji dan dal naš šolski ravnatelj, ateist, ki je rekel mojo mlajši hčerki “najlepša na proslavi je bila pesem, ki jo je povedala tvoja sestra”.

TE SPOMINE SEM NAPISALA ZATO, DA BI SE  ZAVEDELI, DANES KO LAHKO BREZ KAZNI PO SPLETIH IN ULICAH ZMERJAMO VSE, OD PREDSEDNIKA DRŽAVE,  DO ŠKOFA, KAKO SMO ŽIVELI V TISTIH “ZLATIH” ČASIH, KI JIH MNOGI, ŠE DANES  TAKO ZELO POGREŠAJO.

babica.

  • Share/Bookmark

DOJENJE .

Zapisano pod: Spomini — babica 17:16 dne 3.08.2011

Včeraj je bil dan dojenja. To me je navedlo na razmišljanje kako so dojile, kako smo dojile in kako danes dojijo, slovenske matere.

V času moje mame, (prva polovica 19 st.), so dojile vse revnejše žene. Prav to, da so bili dojeni je marsikaterega dojenčka rešilo, da ni umrl Zanimivo je, da ni bilo skoraj nobene žene, ki ne bi mogla dojiti, kljub temu, da je bila prehrana takrat zelo skromna, v revnejših družinah so celo stradali. Premožnejše matere pa niso dojile, saj je takrat veljalo prepričanje, da dojenje ženo postara, zlasti povzroči, da se ji povesijo prsi. Bogatejše matere so najemale dojilje, manj premožne pa so otročke hranile z razredčenim, močno  sladkanim kravjim mlekom. 

V mojem času,( druga polovica 19 ts.),se je stvar popolnoma obrnila. Rojevati smo začele v porodnišnicah. Ker je takrat država, mnogo bolj kot matere, potrebovala delavke, se je pač prikazovalo, da dojenje sploh ni potrebno.  Ko je patronažna sestra hodila na dom pomagat pri negi dojenčka, je najprej , če si potožil, da otrok ni priden, ugotovila, da ima premalo mleka in svetovala, da naj se mu dodaja. Seveda otrok potem ko se mu je začela dodojati umetna hrana ni več hotel piti pri prsih.To je bilo vzrok, da je prenekatera mama mislila, da ne more dojiti.Spominjam se kako je bilo ko sem, šest tednov po prvem porodu, šla v otroško posvetovalnico. Bilo nas je polna čakalnica mladih mamic, pa pride medicinska sestra in prinese diafragmo, (tabletke takrat še nismo poznali) in nam naredi kratko predavanje o kontracepciji. O dojenju pa niti besedice. Zato smo v tistem obdobju dojile le redke, zanimivo je, da so dojile premožnejše, ki so bile bolj izobražene.

V zadnjih dveh desetletjih pa se zopet bolj povdarja pomen dojenja. Imamo celo razna združenja, ki izobražujejo žene o dojenju. Pretežno vse žene dojijo. Nekatere matere dojijo otroka tudi do dveh, treh let starosti. Pravijo, da so dolgo dojeni otroci bolj trdne osebnosti in bolj samozavestni, nedvomno pa je, da so bolj zdravi.

Tako po skoraj celem stoletju postajamo zopet normalna družba na tem področju. Morda bodo Slovenci, ki bodo zrasli iz današnjih mladostnikov bolj razumni, stabilni in pošteni, kot je generacija, ki nam zdaj kroji usodo.

MIR IN VSE DOBRO!

                                 babica. 

 

  • Share/Bookmark

PLEBISCIT

Zapisano pod: Spomini — babica 18:10 dne 30.12.2010

 

Kaj je res mogoče, da je od plebiscita minilo že dvajset let. Le kam so šla ??

 Prav dobro se še spominjam tiste mrzle, zmerno zasnežene, sončne, decembrske nedelje. Ceste so bile precej poledenele, vendar ni nihče razmišljal, ali bi šel volit ali ne. Ne glede na to, da je na jugu grozeče grmelo, kot bi se pripravljala huda nevihta, smo vsi, z vizijo, naše nove države pred očmi, hiteli na volišča. Ni nam bilo razumljivo, kako, da so se naši politiki pred plebiscitom toliko ukvarjali z določbo kvoruma in udeležbe na volitvah. Preprosti ljudje smo bili prepričani, da bo udeležba velika in bomo v večini ZA.  Kar se je kasneje izkazalo za resnično.

Spominjam se drobnega starčka, ki je osemdeset let star, več kod uro hoda, peš prišel na volišče.  Ko mu je eden izmed članov komisije rekel; “Zakaj se pa mučite , povedali bi, pa bi komisija prišla k vam na dom.”  Je mož vzneseno odgovoril; “To pa ne, rad sem se potrudil za mojo lepo Slovenijo”. Podobno smo mislili vsi in ko so zvečer objavili rezultate plebiscita so prazniki šele dobili pravi okus, Bili so eni najlepših v mojem življenju. Nekaj tudi zato, ker smo po radiu in TV lahko spremljali božični program in polnočnico, kar nam je bilo v preteklosti odvzeto.

Za prazniki so prišli delavniki. v Jugoslaviji je čedalje bolj vrelo, Milošević je zmerjal, Jugoarmada je grozila, Markovič nas je hotel po diplomatski poti ukloniti, tuje države so svarile pa tudi grozile. Mi pa smo v strahu in upanju preživeli tistega pol leta, do resnične osamosvojitve. Velik strah pred vojno in pozneje mukotrpno postavljanje nove države. Prej kot je mlada država obhajala prvo obletnico postavitve, so se začeli naši voditelji na vrhu prerivati kdo bo zasedal najboljša mesta. To se vleče do danes, zato je Slovenija danes tam kjer je. Ne bom podrobneje o preteklih časi, ker nerada “jamram”, rečem samo to, Škoda, da naši politiki niso premogli več modrosti.

Kaj naj rečem po dvajsetih letih; Naša lepa Slovenija še daleč ni taka, kot smo jo, sanjali pred dvajsetimi leti. Vendar naša je, edina, ki jo imamo, ne bomo se ji izneverili, pač pa bomo upali,

DA VREMENA SLOVENCEM BODO SE ZJASNILA !

Vsem vam in SLOVENIJI želim:

           SREČNO NOVO LETO 2011.

                                                 babica                

 

  • Share/Bookmark

ROJEVANJE !

Zapisano pod: Spomini — babica 05:06 dne 10.10.2009

Smo v tednu otroka. Mnogo se govori o otrocih. Zato tudi jaz več premišljujem o otrocih, zlasti o svojih in življenju z njimi. Pri teh razmišlanjnih me je presenetilo, koliko se je in se še, spreminja pri rojevanju, v teh slabih osemdesetih letih, ki jih obsega moj spomin.

V času ko sem bila rojena jaz, so žene rojevale izključno doma. Takrat so bile družine z osmimi, desetimi, ali dvanajstimi otroci, nekaj popolnoma normalnega. V naši okolici se spominjam samo dveh družin, ki sta imeli samo po dva otroka, Skoraj v vsaki vasi je bila kaka starejša, izkušena žena, ki je pomagala pri porodih. Šele nekaj let pred drugo svetovno vojno je v sosedno vas prišla izšolana babica. Kadar je bilo vse v redu, so se porodi srečno končali. Če je pa šlo kaj narobe, če žena ni mogla roditi, če je bil otroček narobe obrnjen, ali če je po porodu začela krvaveti, je navadno umrla, prej kot prišla pomoč. Zdravnik je bil tako oddaljen, da je trajalo tri, štiri ure preden je prišel. Tudi novorejenčkov je mnogo pomrlo.

Ko je v drugem desetletju po vojni začela rojevati moja generacija je bilo že mnogo bolje. V vseh večjih krajih so že bili zdravstveni domovi, v njih so bile materinske posvetovalnice in patronažna služba, ki je bedela nad nosečnicami in pomagala pri negi dojenčka po porodu. Dobivale smo pakete z opremo za dojenčke,( kmetice jih niso. dobile), zaposlene so, imele plačan porodniški dopust, (tri mesece).

Ko se je napovedal moj prvi porod, bilo je zgodaj spomladi, se je mož odpeljal z mopedom v 16 km oddaljen trg, da je tam s miličniške postaje poklical rešilni avto. Ob enajstih zvečer sem prispela v porodnišnico, takoj so me pripravili za porod, me poslali v porodno sobo, kjer sem morala mirno ležati na boku, če sem se hotela obračati me je babica takoj okregala. Ker so bili popadki vedno hujši je bilo to zelo težko. Ob dveh me je pregledala zdravnica  in rekla babici, “ tukaj pa še ne bo kmalu.” Meni ni privoščila ene same besede in lahko si mislite, kako mi je bila njena ugotovitev v tolažbo. Danes razmišljam koliko lažje bi mi bile tiste ure če bi bil mož pri meni.Ob pol sedmih zjutraj se je rodila hčerka, bila sem presrečna, ko je zajokala je bilo naenkrat konec bolečin. Ko so mi malo kasneje položili že, umito in urejeno punčko v naročje, je babica odprla okno, prav na mojo posteljo se je vsul  slap sončnih žarkov, pod oknom je prepeval  zbor ptic, od daleč pa se je slišalo zvonenje. Bilo je kot, da vse pozdravlja mojo princesko. Moja sreča je bila popolna, majnkalo mi je samo, da bi bil mož ob meni, da bi se skupaj veselila male. Potem so jo odnesli in štiriindvajset ur sem lahko samo poslušala kako neusmiljeno je jokala.Mož me je obiskal po treh dneh, ko sem že lahko šla v čakalnico, (prej obiski niso bili dovoljeni). Tista poporodna sreča je že zdavnaj izginila, bilo je že toliko težav, da bi se mu najraje naslonila na rame in se razjokala. Enako se je morala počutiti hčerka, ko so mu jo pokazali skozi zastekleno okno se je na vso moč drla.

Po dvajsetih mesecih sem šla rodit drugič. Takrat sem bila trdno odločena, da bom šla v porodnišnico tik pred porodom. Otrok se je rodil petnajst minut po prihodu v bolnišnico. Porod je bil mnogo lažji, kot prvi. Sladila mi ga je zavest, da me niso mogli komandirati kako bom ležala.

Ko smo dobili tretjega dojenčka je mož na obisk pripeljal tudi otroka, (osem in šest let). Nista smela niti v čakalnico. Ko je odhajal sem ga prosila, da naj ju pripelje pod okno, da ju bom videla. Ko me ja hčerka zagledala na oknu je  začela jokati, tudi jaz sem jokala. Špraševala sem se zakaj je potrebno, da moramo ljudje ob takih prilikah jokati, namesto, da bi se skupaj veselili.

Potem je režim po porodnišnicah počasi začel dobivati bolj človeški obraz. Danes žene lahko izbirajo kje in kako bodo rodile in kako bodo čakale na porod. Možje so lahko pri porodu zraven. Če želijo imajo lahko dojenčka ob sebi, obiske imajo lahko že prvi dan po porodu itd…

Za marsikaj sem socijalizmu hvaležna, nikoli pa mu ne bom odpustila tega, da nisem mogla sreče ob porodih deliti s svojim možem in, da so morali moji otroci prvi dan svojega življenja prejokati daleč od mene.

babica

  • Share/Bookmark

MOJA SLOVENIJA.

Zapisano pod: Spomini — babica 18:32 dne 25.06.2009

Bil je večer pred osemnajstimi leti. Vsa družina je bila zbrana pred televizorjem. Pravkar se je začela slovesnost ob razglasitvi samostojnosti. Zastava, SLOVENSKA zastava, se je počasi dvigala kvišku, dokler ni na vrhu droga veselo zaplapolala. Bil je čudovit občutek, srce je hitreje bilo, v oči so silile solze. Zastava pa je  plapolala vrh droga, kot obet lepše, bolj svobodne prihodnosti. Sledila je proslava z govori in glasbo. Vse je bilo pravljično lepo.

A že par ur za tem, so se na ekranu pojavile drugačne slike. Po cestah so lomastile železne pošasti in trle pod seboj, avtomobile, tovornjake in traktorje, ki so jih ljudje zapeljali na cesto, da bi jim zaprli pot. GROZA!

Ura je bila že čez polnoč, ko je pozvonil telefon. “Le kdo je tako pozen”, se vprašam. Oglasi se ženski glas in zahteva mlajšega sina. Povem ji, da je v Ljubljani, ker ima za opraviti  še nekaj izpitov. Hoče njegov naslov in istočasno pove, da kliče z vojnega odseka. Spreleti me misel, da bi ji ne povedala pravega naslova. Pa me vest takoj ukori, če ste se odločili za samostojnost, sedaj nosite posledice. Povem ji naslov. Potem se je začel najdaljši dan v mojem življenju. O kakem spancu ni bilo govora, noč sem predremala pred televizorjem.. Naslednji dan sem omotična tavala okrog. Naredila sem samo najnujneše, pri živini in za silo nahranila družino. Po televiziji sem lovila nanovejše vesti in neprestano razmišljala kje je sin. Pred očmi so se mi prikazovali najhujši scenariji. Proti večeru  je sin prišel domov. Očitno se jim ni dalo, da bi ga iskali po Ljubljani. Kamen se mi je odvalil od srca. Naslednji dan se je javil na vojni odsek, rekli so mu, da ga trenutno ne rabijo in naj čaka doma, če ga bodo potrebovali. Hvala Bogu, se je vojna končala prej, kot so ga potrebovali.

Ko sem kasneje razmišljala o tem, sem bila hvaležna za to preiskušnjo. Po tem dogodku, sem mnogo globje razumela bolečino in strah slovenskih mater in žena, ki so leta in leta čakale in trepetale za svoje drage, ko so se morali potikati po raznih bojiščih in zaporih, a jih niso dočakale.

In še nekaj mi je ostalo od tistih težkih dni, desetdnevne vojne,ko smo se bali najhujšega, molili, plačevali sv. maše itd…………. Naša mlada država mi je postala zelo dragocena in ljuba. Saj ni vse tako lepo, kot smo sanjali takrat, ko je  prvič zavihrala slovenska zastava. V osemnajstih letih, nove države, se je v Sloveniji zgodilo mnogo grdega, mnogo krivic. Nešteto pijavk se je prisesalo na telo mlade države. Vendar trdno upam, da se bodo prej prenažrle in po zakonu narave, odpadle in poginile, kot jo bodo zares ogrožale. Zrasli bodo novi, mladi rodovi,ki ne bodo skeptični, kot so današnji kristjani, (pusti politiko, ker je k….), in ne zmeneta, kot so današnji politiki, ( več resnic, to ni laž, pač pa napaka itd….). Z njihovo pomočjo boš ti moja Slovenija, ki si danes polnoletna, prebolela vse otroške bolezni, postala krepka mlada žena in topla mati vseh Slovencev.

ZATO VSE NAJBOLJŠE MOJA SLOVENIJA !

babica.

 

  • Share/Bookmark

ROMANJA !

Zapisano pod: Spomini — babica 15:32 dne 28.05.2009

Romali smo v Međugorje. Tja sem romala že večkrat, vendar, letošnje romanje je bilo nekaj posebnega. Že pri organizaciji romanja je bilo polno ovir. Ni bilo dovolj romarjev za poln avtobus, nismo mogli dobiti duhovnega vodstva, nazadnje še avtobusa ne. Skratka, vse je izgledalo, da romanja ne bomo mogli izvesti. Pa se je Marija zavzela za nas, poslala nam je g.Luka, “božjega šoferja”, kot smo ga poimenovali, ki ima lasten, udoben avtobus in nas je varno vozil in zraven  opravljal  še duhovno vodstvo. Gospa, ki je vodila romanje, ( vodi za hobi in brezplačno), ima poseben dar, da zna ljudi združevati in jih animirati. Čeprav smo bili romarji z vseh koncev Slovenije, med sabo smo imeli tudi dva Argentinca, smo bili kmalu, kot ena družina. Ker nismo imeli seboj duhovnika, je bil problem sv. maše v nedeljo. Pa se je slovenski pater Paskal, ki v slovenščini spoveduje v Međugorju, prijazno ponudil in imel, samo za nas, čudovito sv. mašo v kapeli zraven cerkve. Tako smo preživeli na tem romanju, tri nepozabne dni.  Šele ko smo se v nedeljo zvečer vračali domov, srečni, polni miru in dobrih sklepov,(nekaj jih bomo tudi udejanili), sem se zavedela zakaj se je gospodar teme, tako trudil, da bi preprečil naše romanje, saj je naprej videl sadove tega romanja.

MARIJA MEĐŽIGURSKA, HVALA TI ZA VSE MILOSTI TEGA ROMANJA.

Te dni, ko sem še vsa pod vtisom  romanja, razmišljam kako smo romali v preteklosti. Slovenci smo zmeraj radi romali. Tudi moji starši so, kljub revščini, v kateri smo živeli, romali vsako leto na Brezje. Seboj so vzeli  dva, ali tri otroke. Za otroke je bilo romanje, dogodek leta. Romali smo s konjsko vprego in navadnim lojtrskim vozom. Šli smo tako, da smo v soboto na večer prispeli na Brezje, najprej smo šli pozdravit Marijo, potem smo pojiskali skromno prenočiše, nedeljsko dopoldne smo preživeli v cerkvi, potem pa potovali nazaj domov.

Med vojno nismo romali. Saj je morala Marija pobegniti z Brezji.

Kmalu po vojni je začel po naši dolini, v bližnje mesto, voziti avtobus. Zjutraj ob šestih doli, popoldan ob petih nazaj. Romati smo začeli tako, da smo šli z avtobusam v mesto, naprej pa z vlakom do Otoč in potem še kar precejšen del poti peš. Pa ni šlo brez težav. Sprevodnik na avtobusu je bil zaveden komunist. Ko se je avtobus ustavil, se je vstopil v vrata  in strokovno ocenjeval, kateri potniki bi utegnili biti romarji. Ko so “ta pravi” potniki vstopili, je rekel, da je avtobus poln in zaprl vrata. Romarji smo ostali, z dolgim nosom na cesti. Pa se nismo dali. Kmalu za avtobusom je pripeljal majhen tovornaček, ki je  pobira in vozil mleko v mesto. Rekli smo mu “mlekar”.Tega tovornačka je vozil namrščen mož, s hudim pogledom, za katerega smo pa vsi vedeli, da ima dobro srce. Govorili so, da je med vojno obljubil, da bo  vsak dan pri sv. maši, če se bo rešil. Tega se je vestno držal, ker takrat še ni bilo večernih maš, je vstajel ob petih zjutraj, da je bil pri sv. maši pred službo. Ko smo ga romarji prosili, da bi nas peljal do mesta, je zagodrnjal, da ljudi ne sme voziti. Ko pa je zmetal na tovornjak kangle z mlekom, je samo pomignil, da smo hitro zlezli pod ponjavo, malo pred mestom je ustavil avto, da smo izstopili. Prenočišč na Brezjah tudi nismo mogli več dobiti, saj je bilo brezjanom prepovedano, da bi prenočevali romarje. Zato smo prenočevali v cerkvi, otroci smo polegli kar po tleh, odrasli so dremali v klopeh. Molili smo dolgo v noč in začeli zgodaj zjutraj. Pa glejte čudo, pri vseh naporih, ki jih je oblast vložila v to, da bi romanje preprečila, je bila cerkev vsako soboto  nabito polna.

Dve romanji sta mi ostali posebno v spominu. Bilo je drugo leto po vojni. Takrat sem romala s starejšo in mlajšo sestro. Romale smo v nedeljo. Ko smo  na Otočah izstopile z vlaka in se namenile čez tisti dolgi, (takrat se mi je zdel zelo dolg), most, je na sredi mostu stal postaven miličnik in pregledoval osebne dokumente. Vse, katerim ni v dokumentih pisalo, da stanujejo onkraj Save, je nagnal nazaj. Kar precejša skupina se je morala vrniti nazaj na levi breg Save. Nič nismo spraševali zakaj, ali godrnjali, saj smo takrat že dobro vedeli, kdaj je treba molčati. Ko smo poklapani stali ob cesti, nam je prijazna domačinka svetovala, pojdite ob progi naprej, do naslednje postaje, tam je most, preko katerega lahko pridete na Brezje. Tako smo storili in bili pri Mariji, z dvourno zamudo. Drugo romanje pa se je dogajalo nekaj let po vojni. Takrat sem romala s starejšo sestro in bratom. Ko smo hodili po tisti lepi poti med polji proti Brezjam, je brat na enkrat obstal in se zazrl pod grm ob stezi. Tam je ležal košček, belega kruha. Brat ga je nekaj časa gledal, potem se je sklonil in ga zelo spoštljivo pobral, popihal z njega prah in ga pojedel, rekoč. “Če bi ga imel takrat ko sem stradal v zaporu, bi bil presrečen”. Ko smo kasneje molili pred Marijino podobo, je moj veliki brat, ki je moral odrasti s šestnajstimi  leti, bil do svojega dvajsetega leta, eno leto in pol partizan, dva meseca domobranec, štiri mesece “arestant” v Šentvidu in dve leti Titov vojak, ( kar takrat tudi ni bilo prijetno), zavihal hlače nad kolena in po golih kolenih desetkrat drsal okrog Marijinega oltarja. Kasneje pred cerkvijo, nama je povedal, da je to Mariji obljubil, če bo ostal živ in je sedaj obljubo izpolnil.

Po šedesetem letu, prejšnega stoletja, se je tudi v naši socijalistični domovini začel standart dvigati. V Sarajevu so začeli izdelovati zelo drage “fičote”. Ljudje smo dolgo varčevali, si pritrgovali in tudi čakali, ( včasih tudi dve leti), na te avtočke. Ko smo jih končno imeli, so se tudi romanja spremenila. Z avtom smo pridrveli na božjo pot, bili pri eni sv. maši, opravili na hitro spoved in že drveli nazaj domov, ali naprej na izlet. Po farah so začeli organizirati romanja z avtobusi, ki pa so bila marsikdaj bolj podobna izletu, kot romanju.

Za tretje tisočletje vizionarji napovedujejo, da bo bolj duhovno usmerjeno. Res se nekaj premika, v pozitivno smer, tudi na področju romanja. Ljudje se vedno več odločajo za peš romanja, tudi zelo dolga. Ali pa za tako obliko romanja, kot sem ga opisala na začetku bloga. Želim samo to, da bi šli v to smer naprej.

babica

 

  • Share/Bookmark

“SVOBODA !”

Zapisano pod: Spomini — babica 18:17 dne 2.05.2009

Bilo je pred devetinpetdesetimi leti. V deželi je bila prav tako razkošna pomlad, kakor letos. Vse je raslo, cvetelo in žvrgolelo. Čez naše bregove je kot mogočna ALELUJA, poletela vest, KONEC VOJNE, prišla je SVOBODA. Ljudi je zajelo olajšanje in veselje. Otroci nismo razumeli kaj mir pomeni. Saj se, časov pred vojno nismo spominjali, poznali, smo samo čas vojne. Ko smo se že v mraku zapirali v hiše, tesno zagrnili okna in v strahu pričakovali, kdaj bodo po  vratih potolkli partizani, včasih prosili, včasih zahtevali živež, ali celo odpeljali živino iz hleva. Podnevi pa doživljali, kako skozi vas drvijo Nemci, udirajo, s puško na strel, v hiše in iščejo “bandite”. Zraven pa vedno prisluškovali, kdaj se bo streljanje oglasilo kje v bližini, da smo lahko pravočasno zbežali domov, pri tem smo se neprenehoma bali, da se bodo partizani in Nemci srečali v bližini hiše, v takih primerih so zagoreli domovi. Kot zlovešči skoviki sove, so neprestano prihajale novici, kdo iz vasi, je padel v nemški vojski, (prisilno mobilizirani).ali partizanih, koga so ubili v zaporih, ali ustrelili, kot talca,koga so po noči odgnali in se ni več vrnil, komu so požgali hišo itd….

Sedaj je vsega tega konec, zopet bomo v miru spali, delali, živeli. To prvo veselje, je pa kmalu skalila skrb. Kaj se bo zgodilo z našimi? So se spraševale družine, ki so imele, kakega družinskega člana pri domobrancih,( takih družin, je bilo skoraj pol vasi). Prišla  je vest, da so se domobranci umaknili na Koroško, to nam je malo olajšalo skrbi. Kmalu za tem pa novica, da domobrance, Angleži vračajo nazaj v Jugoslavijo. Ljudje so v grozi onemeli. Vse veselje nad mirom in svobodo jim je zamorila skrb.  Svojci so hodili spraševat zanje, v želji, da bi jih obiskali, pa povsod naleteli na molk. Ni se dalo izvedeti, ne koga, ne kam so jih pripeljali, kaj šele, da bi dovolili obiske.

Med tem so se po vseh večjih krajih organizirali krajevni odbori. Prva naloga teh, odborov je bila, da so popisali ljudi in jih razdelili med “naše” in “vaše”, med “prvorazredne” in “drugorazredne” državljane. Druga pa, da so začeli razdeljevati mesečne, živilske karte in pike za obleko. Karte in pike so dobili samo “prvorazredni” , ostali smo bili prepuščeni sami sebi. Da je bila mera polna,je bil tistega leta, zelo slab pridelek. Vsa vojna leta je bila narava usmiljena z nami, letine so bile dobre, da smo lahko preživeli mi in partizani. To leto so pa žita, že na njivah uničile miši, da skoraj ni bilo vredno mlatiti. Krompir je slabo obrodil, edino sadja je bilo veliko. Zimo smo preživeli ob krompirju in suhem sadju. Kruh je naša mama, spekla samo dvakrat, tisto zimo. Vsem kmetijam, katerih gospodarji so bili pri domobrancih, so podržavili gozdove. Kmetija brez gozda, v hribih, je  tako, kot človek brez nog. Vse te tegobe so nas močno zaposlovale. Toliko lepega, obetajoča pomlad in svoboda,  sta se  prevesili v dolga, težka leta, ko smo se borili za golo preživetje in v teh letih je izzvenela naša mladost. 

babica

  • Share/Bookmark