Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

NESREČA.

Zapisano pod: Zdravje — babica 14:35 dne 10.10.2018

Ob naši hiši rasteta dve hruški viljamovki, letos sta tako bogato obrodili, da so se veje upogibale do tal. Verjetno bi se marsikatera zlomila, če jih ne bi bil mož podprl. A sadeži, zlasti prvi, so bili tako črvivi, da niso bili užitni . Tudi močno gnile so, tako je bilo pod hruškama kmalu polno gnilih sadežev. Zato sem vzela vedro gnile hruške pobrala in jih odnesla v bližnji gozd, kamor odlagamo plevel z vrta in druge odpadke, ki niso primerni za na kompost. Ko sem dvignila precej veliko vedro in hotela gnila hruške vsuti čez žično ograjo, sem izgubila ravnotežje in z vedrom vred padla čez ograjo. Podrsala sem še kak meter po bregu in se ustavila za prvim grmom. Čisto mirno sem obležala in prisluhnila telesu, če me kje boli. Bolela me je samo leva roka , na notranji strani zapestja, je hitro nastajala oteklina. Z veliko težavo, saj ni bilo nikogar v bližini, da bi mi pomagal sem se skobacala nazaj na, cesto. Pomislila sem kako so taki padci nevarni za starega človeka, zame pa še prav posebno. Pred leti sem pri hujši prometni nesreči zlomila vratno vretence , ko so me “popravljali” na Soči, so fizioterapevtke zelo pazile name , da ne bi kje padla in vedno govori kako so padci zame nevarni. No Bogu hvala ni bilo hujših posledic tega padca. Oteklina je že do večera izginila , ostala je pa, za skoraj dva tedna, velika črna lisa od zapestja do komolca
.
Neka korist je pa le bila od te nesreče, brez zdravniškega pregleda sem lahko ugotovila, da ostroporoze nimam, če bi jo imela bi si za “zihar” kaj zlomila. Pa le drži tisto;
DA JE VSAKA NESREČA TUDI ZA NEKAJ DOBRA !!!

Pozdrav
babica.

  • Share/Bookmark

OBNOVITVENA REHABILITACIJA !

Zapisano pod: Zdravje — babica 19:35 dne 7.10.2009

Pravkar sem se vrnila z obnovitvene rehabilitacije. Tam so me premasirali, pretelovadili, preplavala sem se sama in sedaj sem vsa prenovljena. Nekaj mesecov mi bo življenje lažje. Zelo sem hvaležna državi in zvezi paraplegikov, da invalidom omogočata to obnovo, če bi jo hotela sama plačati, s svojo mini “penzijo”, bi morala pol leta živeti od zraka.

Poleg izboljšanja zdravstvenih težav mi bivanje v zdravilišču pomeni prijetno popestritev življenja. Ker živimo precej na samoti in sem zvedave narave zelo rada opazujem ljudi in v toplicah je za to dovolj priložnosti. Bila sem, ne malo presenečena, ko sem opazovala kako aktivni so ljudje v jedilnici in kako pasivni na kopališču. Zjutraj, ko je zajtark samopostrežen in imaš na razpolago vse dobrote od a do ž, lahko vidiš kako si gostje nanosijo na mizo krožnik s štirimi, petimi kosi kruha, drugi krožnik zvrhan mesnih dobrot, za povrhu še sir, kako hrenovko, kuhan jajček itd……Kosilo in večerja, s katerim postrežejo, so pa za starejše ljudi tudi preobilni. Zelo drugače je na kopališču tam ljudje postopajo okrog, malo stojijo v vodi potem polegajo na ležalnikih, le redki zaplavajo. Jaz sem si že prvi dan določila, da bom aktivno, neprekinjeno plavala 20 minut dopoldan in dvajset minut popoldan. Ne bom trdila, da mi je bilo to plavanje v čisti užitek, moj ta komodni del je kar močno lobiral, da bi ta čas razpolovila. Vendar, ko mi je moja napol hroma desnica, že po parih dneh sporočila, kako ji to plavanje dobro dene, sem vztrajala. Opazila sem pa kako me ostali gostje, zaradi plavanja, nekam čudno gledajo, občutek sem imela, da me imajo za malo trčeno. Potem je pa prišla še ena gospa, ki je tudi imela težave z roko in je še bolj zagreto plavala, kot jaz. Ko sva bili dve, sem se bolje počutila. Čredni nagon, pač. Drugo presenečenje je bilo, ko sem se pridružila skupini, ki je vsako dopoldne dvajset minut, pod vodstvom, telovadila pred zdraviliščem, (telovadba je bila za vse goste v hotelu). Od množice ljudi, ki je pri zajtarku, od sedmih zjutraj, do desetih dopoldan polnila veliko jedilnico se nas je pri telovadbi zbralo od dvajset do trideset. Dve tretini žensk, ena tretina moških, pretežno srednjih let Skoraj vsi telovadci so bili zavidljivo vitki. Ko sem o vse tem razmišljala, sem prišla do zaključka, da tak način življenja, ki je pri nas zelo razširjen, ne more pripeljati drugam, kot v bolezni in težav polno starost, ki jih skušamo odpraviti z prekomernimi odmerki zdravil. Kar se mene tiče se bom raje odrekala prepolnim krožnikom in premehkim posteljam, (pa ne mislite,  da je to lahko), vsled tega ne bom potrebovala celih vrečke tablet in ŽIVELA, dokler mi je namenjeno, ne le životarila. Vi pa kakor sami želite!

HRANA, KOLIKO PREVEČ JO IMAMO.  Nekaj kasneje sem prišla k zajtrku, natakar je pospravljal miza za mojimi predhodniki. Na enem krožniku je bil nedotaknjen kos kruha, na drugem za normalen obrok pečenih jajc, na tretjem kos kruha in pol hrenovke. Spraševala sem se kako, da človek ne ve koliko potrebuje, oziroma koliko lahko poje in vzame toliko preveč. Ker imam zelo živo domišljijo se mi je za temi ostanki takoj naslikal otroček iz tretjega sveta, z od lakote napeti trebuščkom in tankimi udi. Saj tam cela družina, za en dan, nima toliko denarja, kot je bil vreden ta zavrženi zajtark. Pri sosedni mizi je sama sedela mlada deklica, postregli so ji z lepim rumenim zrezko in prilogo, odrezala je košček in odšla. Natakar je nekaj trenutkov molče gledal polni krožnik, skomiznil z rameni in ga odnesel z besedami; “Mladi danes ne jedo….”

OSEL GRE SAMO ENKRAT NA LED; ljudje pa večkrat. Dvakrat ali trikrat na teden v zdravilišču pripravljajo razna predavanja, običajno reklamna. Premotil me je naslov da bo predavanje o zdravi prehrani. V resnici so pa prodajali neke super drage mešalnike,( ki so bili zares lepi). Drugič me je pred vrati jedilnice nagovorila deklica; “Ali vam lahko podarim srečko”. Seveda bi ne bila Gorejnka,  če srečke ne bi vzela. Na srečki je bilo treba izbrisati tri okenca in kjer je bil križec je bil zadetek. Na moji srečki je bil zadetek 40 evrov. Na predstavitvi so na kazali super zdravo posteljnino in  stole za masirat, ki stoprocentno pozdravijo vse težave. Cenovno bi si jih lahko privoščili samo novodobni tajkuni. Čisto na koncu so nam razdelili dobitke. Dobila sem dve čaši za vino, ki sta morda vredni 5 evrov. Upam, da ne bom nikoli več bolj neumna kot osel.

To so moje dopustniške dogodivščine. Želim vse lepo jesen.

 

babica

  • Share/Bookmark

ZDRAVILNI POST !

Zapisano pod: Zdravje — babica 12:22 dne 9.04.2009

Bljiža se konec štiredesetdnevnega posta. Jaz sem ga letos nadgradila še z desetdnevnim zdravilnim postom. Za tiste, ki ne veste; zdravilni post je sedem, ali več dnevni post, ki ga preživiš samo ob vodi in čaju, ali sadnih sokovih in čistih zelenjavnih juhah. Med tem postom se telo očisti vseh strupenih ostanko, prebavni organi se spočijejo, opomorejo in obnovijo.

Tak post sem prakticirala že trikrat, (vsakič po sedem dni), zadnič pred petimi leti. Za ta zadnji post sem se odločala več kot eno leto, pa sem zmeraj našla kako oviro,(namišljeno),da ga nisem izvedla. Nekega jutra, ko  sem opravljala jutranjo toaleto, pa mi je  iz rok zdrsnila zobna proteza, pobrala sem dva kosa. Ker svojega zobozdravnika dobro poznam, sem vedela, da proteza najmajn en teden ne bo popravljena. In v hipu sem se odločila, da v tem času opravim post. Namig od zgoraj.

Odločila sem se za post, ob vodi in čaju. Na veliko začudenje letos sploh nisem imela težav, nisem čutila ne lakote, ne želje po hrani, edino malo bolj slabotna sem bila. Prejšnja leta sem imela tovrstnih težav več, morda zato, ker sem fizično več delala. Mimogrede je minilo deset dni, bila sem popolnoma prenovljena. Počutila sem se lahka,nič napetosti in tiščanja v želodcu, nič vetrov idt… Skratka super!

Ko se pogovarjam s svojimi vrstniki, se mi zdi prav zanimivo, dovolj je da vprašam, po zdravju, pa se ta tema razvleče na dolg pogovor, oziroma samogovor, ker jaz pretežno le poslušam. Neverjetno, koliko težav ljudje imajo, kaj vse jih boli,koliko raznih zdravil morajo uporabljati. Večji del teh težav izhaja iz nezdravega načina življenja in prehrane. Ne bom naštevala, kaj je pri tem prav, kaj pa narobe,(o tem je dovolj literature). Povedala bi pa nekaj stvari iz svojih izkušenj. Jaz, ki se bolj nagibam k debelosti, že več desetlejti zelo pazim pri hrani, jem veliko sadja in zelenjave,ne glede na to, da sem kot, kmetica veliko fizično delala, sem se morala zelo omejevati pri močnatih jedeh in slatkorju. Zadnje čase, ker sem zaradi invalidnosti fizično precej omejena, se pa samo čudim, kako malo hrane, tak človek potrebuje. Dopoldan jem samo sadje, zvečer solato, opoldan, pa krožnik jote, mineštre, ali kaj podobnega. Kruha ne jem, ne močnatih jedi, niti slatkorja. Počutim se izvrstno, imam dobro kri, nič holesterola, ali slatkorne, nobenih bolečin po skepih, skratka ne potrebujem in ne jemljem nobenih zdravil. Omenim naj še to, da poleg tega redno kolesarim,(v sobi), telovadim in sploh skrbim, da se dovolj gibljem.

Seveda pa je tak način življenja vezan na kar precejšno odpovedovanje. Zelo rada sem imela štrukje, kruh, razne cmoke, slaščice in sploh sladke stvari. Vendar če primerjaš te dobrote in življenje brez bolečin in zdravil, je pač, zadnje več vredno.

Želim vam vesele Velikonočne praznike, naj se vas dotakne ALELUJA in mnogo pomladnega veselja.

Babica.

  • Share/Bookmark