Babičin blog

…spletni dnevnik ene babice

KAKO SEM ISKALA BABICO.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 15:35 dne 12.10.2018

Bil je topel, zgodnjo jesenski večer. Mama in starejša sestra, ki je pričakovala prvega otroka, sta ugotovili, da bomo potrebovali babico. Dolžnost, da poskrbim zanjo je pripadala meni, kot za to,najsposobnejšemu članu družine. Te dolžnosti nisem bila vesela, vendar če moraš, pač storiš. Ko sem se odpravljala na pot sem ugotovila, da električna žepna svetilka komaj še brli, ker je bila luna že v zadnjem krajcu sem vedela, da na njeno svetlobo vsaj do polnoči ne morem računati. Naredila sem manjši ovinek do soseda, upajoč, da mi bodo posodili svetilko. Tudi oni jo niso imeli, je pa sosed, za katerega smo rekli, da je vseh del mojster, vzel iz moje svetilke baterijski vložek, ga spodaj odprl vanj s šilom navrtal luknjice in zalil z domačim žganjem. Tako je lučka pridobila nekaj svetlobe. Že ve trdem mraku sem se odpravila v dobro uro oddaljeno dolinsko vas, kjer je živela babica. Ko sem nekaj po spominu, malo s pomočjo svetilke,in malo tipaje prikolovratila v dolino sem se močno oddahnila, ko sem stala pred vrati babičinega stanovanja. Vendar se na moje vedno glasnejše trkanje ni nihče oglasil. Končno so se odprla sosednja vreta in neka žena mi je povedala, da babice ni doma, ker je pospremila neko porodnico v porodnišnico. Naročila je, če bi jo kdo potreboval, da naj se obrne na babico v sosednji vasi. Odtavala sem nazaj na cesto, ko sem stala tam in razmišljala, kaj naj storim, v vas kjer je stanovala ta babica je bilo 12 km samotne ceste, bilo me je strah sama hoditi tako daleč. Ko tako razmišljam se mimo s kolesi pripeljejo trije fantje. Verjetno je bilo mlado, tuje dekle ,v tako pozni uri čuden pojav, zato so se ustavili in me začelo ogovarjat. Jaz sem bila srečna, da lahko nekomu zaupam svoje težave, takoj se je eden od fantov ponudil, da me odpelje v sosednjo vas. Ker sem fante bežno poznala in sem bila v res veliki stiski, sem brez pomislekov sedla na “štango” kolesa in že smo po ravni cesti drveli proti cilju. Ko smo prispeli v vas, sem fante prosila naj me počakajo in šla iskat babico. Tudi na njena vrata sem dolgo trkala, končno so se vrata le odprla in močna starejša žena neprijazno vpraša; “Kaj pa rogoviliš”, ko sem ji povedala svoje želje se je pošteno razhudila, da ne gre nikamor, da je pravkar prišla iz nekih “govco” (hribov), sploh pa ni dolžna iti saj ne spadamo pod njen rajon. Jaz sem previdno postavila nogo med vrata, da jih ne bi mogla zapreti in jo ponižno začela prositi, da naj gre z menoj. Končno se je le odpravila, potegnila je kolo iz veže, jaz sem zopet sedla k fantu na kolo in že smo šli navzgor po dolini. Ko smo prišli nazaj v vas ,so se fantje poslovili, jaz sem se iskreno in od srca zahvalila fantom za pomoč Potrkala pri zadnji hiši v vasi in prosila če bi spravili babičino kolo. Zagrizli sva se v breg proti naši kmetijici, k sreči je babica imela boljšo svetilko, kot je bila moja, malo svetlobe je pa dajala tudi luna. Okrog polnoči sva le prišli do naše hiše, saj je bila babica resnično zelo utrujena. Pregledala je sestro in ugotovil, da ima še čas popiti kavo. Ure so se vlekle, sestra ni in mogla roditi. Jaz sem pri porodu asistirala in z velikim zanimanje opazovala rojevanje. Končno je babica ugotovila, da se bo sestri raztrga nožnica, če ne bo pomagala. Pri naslednjem popadku je zraven glavice spretno porinila škarje in prestrigla nožnico. Kri je brizgnila, istočasno se je pa že rodil krepak fantek in glasno zajokal. Babica je najprej ustavila krvavitev potem pa umila in povila otročka ter ga položila sestri v naročje.

Noč se je začela prelivati v jutro, babica me je poslala po zdravnika. Stekla sem po hribu navzdol, kjer sem imela v starem mlinu shranjeno kolo. Zopet sem morala buditi ljudi in mlinarica mi je kar prijazno odklenila klet, da sem lahko vzela kolo. Sedla sem na kolo in se zapodila v jutranjo meglo. Zdravnik je živel v 16 km oddaljenem trgu, spotoma sem razmišljala o burnih dogodkih pretekle noči. Pri zdravniku sem morala zopet kar nekaj časa zvoniti, preden se je odprlo okno v nadstropju, prikazala se je zdravnikova glava in neprijazno me je vprašal kaj hočem. Ko sem mu povedala da ga potrebujemo se je zaslišalo samo še kopico kletvic in glava je izginila. Trajalo je kar, precej časa,da so se odprla vrata, zdravnik je potisnil na cesto kolo, zraven kolesa je pritekel čisto majhen psiček. Zdravnik je na kolo obesil črno torbo, pobral psička in ga vtaknil v notranji žep suknjiča, tako, da je na prsih izpod suknjiča kukala samo psičkova glavica. Sedla sva na kolesa in se odpravila proti našemu koncu. Spravila sva kolesa v mlinu in se napotila po skoraj navpičnim bregu proti naši hiši. Jaz sem za to pot navzdol potreboval 10 minut, navzgor pa pol ure, takrat sva hodila mnogo del časa, saj je bil zdravnik že star mož, jaz pa sem nosila zdravnikovo, kar težko torbo. Zdravnik je kar naprej bentil, nekaj časa nad babo nerodno (babico), za katero mora kar naprej nekaj popravljati, nekaj časa pa čez “prekleti breg”. Ko sva končno prilezla do naše hiše je zdravnik, ves prepoten jezno ošinil babico z očmi, vzel psička iz žepa in ga postavil na tla, popil šilec žganja, ki ga mu je ponudila mama in se lotil dela. Hitro je bil gotov in odšel nazaj v dolino. Tudi babica se je kmalu poslovila, jaz pa sem šla spat, saj je bila tudi zame noč naporna.

To je ena bolj zanimivih zgodb iz moje mladosti.
babica.

đđ

  • Share/Bookmark

SPLAV.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 09:58 dne 10.10.2018

Bojim se povedati, da sem noseča
26. 8. 2018 | Za življenje

Pišem vam, ker sem se znašla v velikih težavah. Z možem sva poročena že dvanajst let. Po dveh otrocih, ki zdaj že obiskujeta osnovno šolo, sva se odločila, da ne bova imela več otrok. Navzven smo videti običajna družina. Navadili smo se na rutinsko življenje: služba, šola, dom, obiski, kakšen izlet, počitnice … Z možem pa sva se v zadnjem času močno oddaljila. Zelo malo se pogovarjava, občasno se prepirava. Včeraj sem ugotovila, da sem spet noseča. Bojim se povedati možu, saj vem, da novice ne bo z veseljem sprejel. Otrok bi močno pretresel naše življenje. Najraje bi skrivaj naredila splav, da se izognem novim težavam, in prepričana sem, da bi bil to tudi možev predlog. Prosim vas za nasvet!
Adrijana

Pred nekaj tedni sem tole pismo prebrala v DRUŽINI. Pomislila sem, da sem bila pred skoraj 50 leti tudi jaz v podobnem položaju.

Naš četrti otroček se je napovedal ko sem bila stara štirideset let. Ker sem imela otroke rada sem s razveselila vsakega otroka , takrat pa me je nosečnost presenetila in prestrašila. Poleg službe in velike družine sva z možem pomagala pri delu še staršem na kmetiji. Bila sem tako preutrujena, da si nisem mogla predstavljat, da bom zmogla še eno nosečnost in skrb za dojenčka. Pa še več stvari je bilo proti otroku; Takrat otroškega vrtca v našem kraju še ni bilo in dolga leta sem po vasi iskala varuške, jeseni bi mlajši sin šel v šolo in varušk ne bi več potrebovali. Poleg tega družbena klima takrat družini ni bila naklonjena. Nekakšna norma je bila dva otroka na družino . Če so bili trije, štirje, ali Bog ne daj, celo več otrok je okolica gledala na taka zakonca, kod na malo zaostala, ki si ne znata pomagati. Prav v tistem času je tudi prišlo v navada, da je bilo prvo vprašanje, ki so ga v otroški posvetovalnici postavili noseči ženi; “Ali boste tega otroka obdržali”. Ženi je bilo treba reči samo kratko besedico NE in takoj so vse uredili za splav. Poleg tega sem vedela, da se bo, pri mojih letih in da je to že četrti otrok, zdravstveno osebje še posebej potrudilo, da me nagovorijo za splav. Vse to me je begalo, počutila sem se tako negotovo, da sem se odločila, da ne grem v posvetovalnico, dokler ne bo prepozno za splav. Ko sem po štirih mesecih nosečnosti šla prvič v posvetovalnico, mi je zdravnica, starejša gospa, po pregledu z nasmehom rekla; “Vse je v redu, moram vas pa pohvaliti, da niste šli na stranska vrata”! Ta stavek me je pobožal po duši. Od takrat se je vse začelo postavljati na pravo mesto. Z možem sva otroka sprejela in se ga začela veseliti. Tudi otroci,katerim sem povedala, da bomo dobili dojenčka so ga težko pričakovali.

Sredi cvetoče pomladi je prišla naša “ta mala”, bila je tako leeepa, zdrava in dobrovoljna punčka, da smo bili vsi srečni. Ta otrok je naši družini in meni osebno prinesel toliko lepega, da sem neštetokrat rekla Bogu hvala ti zanjo. Danes je ta deklica dobra mama sedmim otrokom in velikokrat premišljujem koliko bi prikrajšala sebe, družino, okolico in nazadnje tudi domovino ( saj nam mladih ljudi manjka ), če bi takrat napravila splav.

Upam Adrijana, da se bo tudi tvoja zgodba tako srečno razpletla, kot se je moja.
Pozdrav
babica.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 02:32 dne 24.10.2013

 

                          Vsi smo lahko misijonarji.

 

        V spomin na bivšega župnika, ki je sedaj že pri svojih zamorčkih na Madagaskarju in v dopolnilo k pridigi našega župnika,  na misijonsko nedeljo, bi vam rada povedala kako smo lahko misijonarji tudi tisti, ki smo zaradi bolezni ali starosti omejeni na svoje domove. G. župnik je v pridigi omenil molitev in botrstvo, pa bi poskusila malo bolj na drobno pojasniti, kaj to dvoje predstavlja.

 

MOLITEV;  poleg navadne molitve v Sloveniji obstoja tudi molitvena zveza za misijone. Če se priključiš tej zvezi te vpišejo v poseben register rednih molivcev . Kakšne dolžnosti in koristi imaš če se včlaniš v to zvezo?

 Dolžnosti so minimalne; vsak dan si dolžan zmoliti eno desetko rožnega venca, (seveda je bolje če zmoliš več), to je dobrih pet minut časa.

 Koristi je več; ob vpisu dobiš člansko izkaznico in zelo lep rožni venec, šestkrat letno dobiš brezplačno revijo MISIJONSKA OBZORJA, Vsako leto imajo molivci nekje v Sloveniji shod, na katerega osebno vabijo vse člane.  Pa še duhovne koristi; občutek, da delaš nekaj dobrega, obveza, da redno moliš, (saj vsi vemo kako lahko se pozabi moliti) in še občutek, da si član neke skupnosti, kar zmanjšuje osamljenost.

 

BOTERSTVO, ali posvojitev na daljavo; to je obveza, da boš za  otroka v tretjem svetu plačeval stroške šolanja,  (zaželjeno, ne pa nujno je,  da plačuješ štiri leta). Stroški tega šolanja so trenutno 21 € mesečno, ali  252 €  letno. To je drobiž, če pomislim koliko nas stane naše „brezplačno“ šolanje otrok.   Od otroka za katerega plačuješ šolnino dobiš rojstne podatke in sliko, pozneje te pa obveščajo o učnem uspehu.  Lep je občutek, da s tem malim darom omogočiš vsaj eni družini do boljšega življenja.

 

Kaj je treba storiti, da postaneš misijonar;  samo pokličeš na Misijonsko središče v Ljubljani, telefon 01/300, 59, 50,  poveš svoje želje, ostalo bodo pa vse uredili sami.

 

Jaz sem članica te molitvene zveze že nekaj let. Želim da bi  se vas čim več odločilo za misijonarje.

 

                                                                                                                           Babica.

  • Share/Bookmark

TRI ŽENE .

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 02:32 dne 23.03.2013

V času od 8 (dan žena), do 25 marca (materinski dan) sem mnogo  razmišljala o ženah. Zato sem se namenila  izrisati like treh žena;

- žene političarke,

- žene umetnice,

- žene hribovske kmetice.

POLITIČARKA !

Pred časom sem pospravljala knjižno omaro.  V roke mi je prišel zbornik predavanj teološkega tečaja iz leta 1985/1986. Ko sem ga prelistala sem opazila predavanje Spomenke Hribar z naslovom, VREDNOTE MLADIH. Z velikim zanimanjem sem ga prebrala.  Kako dobro, vizionarsko predavanje. Ga, Hribar je že takrat, ko smo bili še v trdem komunizmu in je bila še članica Partije, upala povedati, da je šola ideološka in kakšne bodo posledice take šole (izguba vrednot).

Gospo Hribar z velikim zanimanjem spremljam od takrat, ko je konec osemdesetih let prva glasno povedala, da so bili povojni poboji zločin. Zaradi tega so jo vrgli iz Partije. Žal pa ni zmogla še en korak naprej, da bi obsodila tudi ljudi, ki so te zločine zagrešili. Njen mož Tine Hribar je rekel; da je bil to zločin brez zločincev. Morda je prav ta nedoslednost kriva, da imamo danes v Sloveniji mnogo grehov (kraja, poneverbe, plagiatorstvo, politični umori itd………), pa nobenega grešnika.

Pri prvih demonstracijah (JBTZ), ki so prižgale zeleno luč za osamosvojitev in kasneje pri osamosvajanju je bila v prvih vrstah, enako pri postavljanju temeljev mlada Slovenije. Ko pa so v okviru DEMOSA, na prvih volitvah dobile večino Pomladanske stranke, se je zataknilo. Ga. Hribar je zopet prva dvignila zastavo in močno zakričala; USTAVIMO DESNICO ! Od takrat je vse svoje sile uporabila za to, da se je ustoličila in skoraj vseh dvajset let obdržala njena (leva) opcija na oblasti.

Vse zgoraj našteto mi je do neke mere še razumljivo; človek iz svoje kože ne more. Ne moreš se izneveriti ljudem, se katerimi druguješ  vse življenje. Ne morem pa razumeti, da je , kot inteligentna žena, danes vse svoje bitje in žitje osredotočila v sovraštvo do Janeza Janše.

UMETNICA !

Pred dnevi sem v nekem časopisu brala intervju  Svetlane Makarovič. V njem je bila ta ” huda” žena za čudo prijazna.  Pravijo, da v starosti človek postane bolj dober, ali bolj zloben, njej se je očitno dogodilo prvo.

Do slej poznana Svetlana Makarovič je brez dvoma velika umetnica, kot človek pa zelo nepriljudna , včasih celo sovražna. Kot umetnico jo visoko cenim, še mnogo višje pa se ceni sama. Tisto, da je resnično velik človek skromen, pri njej ne velja. Pa sem takole razmišljala;

1)  To, da si umetnik je dar, tisti, ki verujemo, pravimo Božji dar, ateisti, pa dar narave.

2)  Da si lahko umetnik moraš imeti priliko, da se izobraziš.

3)  Da lahko ustvarjaš moraš imeti čas, oziroma razbremenjen moraš biti eksistenčni skrbi.

Za prvo človek sam nima zaslug, drugo je bilo  ga. Makarovič omogočeno, tako s strani staršev, kakor s strani države, enako tudi tretje, saj je, kolikor vem , imela pretežno status svobodne umetnice in ji je država plačevala socialno zavarovanje. Poleg tega ni imela družine in se je lahko posvečala izključno delu. Skratka bolj kot osebne zasluge je njenim velikim  dosežkom botroval splet srečnih okoliščin, za katerih bi človek moral biti HVALEŽEN .

HRIBOVSKA KMETICA !

Pred dnevi smo pokopali 93 let staro sosedo. Vse življenje je preživela v hribovski vasi. Komaj dvajsetletna je prišla za mlado gospodinjo na večjo domačijo. Prav tisto leto se je preko celega sveta razbesnela  vojna. V letih vojnih grozot, ko smo vsak dan trepetali za svoja življenja in stradali (saj smo prav hribovci morali prehranjevati partizane), je rodila štiri otroke. Najmlajši sin je bil,  zelo verjetno zaradi  strahu, ki ga je prestala, duševno prizadet. Njeno življenje je bilo delo od jutra do večera , v petek in svetek.  Več kot šestdeset let je skrbela za sina, ki je ostal večen otrok, šele v zadnjih letih je imela nekoliko več počitka. V veliki meri je njena zasluga, da je ostala hribovska kmetija lepo obdelana in živa.

KAJ SO TE TRI ŽENE DALE DRUŽBI, DRŽAVI IN KAJ SO OD NJE PREJELE ?

POLITIČARKA; s svojim delovanjem je v kratkem obstoju Slovenije pustila globoko sled (polovica Slovencev pravi, da dobro, druga polovica, da slabo), zgodovina bo odločila kakšna je resnica. Je znana osebnost, dobila tudi nekaj odlikovanj in razna priznanja.

Materialno; upokojila se je 48 let stara (po takrat veljavnem zakonu za poslance), z ozirom na visoke poslanske plače ima zelo verjetno solidno pokojnino.

UMETNICA; njene umetniške stvaritve so vrhunske in imajo za Slovenijo trajno vrednost. Njen večkrat sovražni govor pa je je prizadel mnogo ljudi in veliko prispeval k razdeljenosti med Slovenci.

Materialno; ga. Makarovič je dobila brez števila pohval in nagrad, tudi Prešernova nagrado, ki jo je pa oholo zavrnila, ker je tisto leto dobil Prešernovo nagrado tudi en paterček ( Ivan Rupnik), kot se je izrazila. Ima tudi visoko pokojnino.

HRIBOVSKA KMETICA; največ po njeni zaslugi je ostala živa in lepo obdelana gorska kmetija, kar je za kultivirano krajino zelo pomembno, mnogo se jih je zaraslo, ker so ljudje odšli za boljšim kruhom. Poleg tega kmetija še prispeva k samooskrbi Slovenije. Vzgojila je štiri otroke, ki so pošteni, delavni državljani, od katerih ima sedaj kar zajetno četico vnukov in pravnukov. Vse življenje je skrbela za invalidnega sina in tako privarčevala državi lepo vsoto (oskrbnine v zavodih so visoke).  Bila je srčno dobra, vsakemu je rada pomagala in delovala v svojem okolju zelo povezovalno.

Materialno;  vsega tega nikoli nihče  ni opazil, da bi ji dal kakoršnokoli  priznanje, ali pohvalo.  Podobnih  žena je v Sloveniji na tisoč.  Dobivala je kmečko pokojnino (cca 350 €).

DRAGE SLOVENSKE MATERE,  ŽELIM VAM LEP PRAZNIK !!!

babica.

  • Share/Bookmark

SVETI OČE.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 21:49 dne 10.03.2013

Pred nekaj tedni nas je presenetila vest, da bo papež Benedikt XVI  odstopil. Vest je osupnila ne samo katoličane, pač pa celi svet. Saj se je podobna stvar v zgodovini RKC, menda dogodila samo dvakrat. Papež je odstop izvedel zelo profesionalno; pred objavo ni nič pricurljalo v javnost, tako ni bilo prilike, da bi se razcvetela medijska fantazija, določil je kratek čas do dejanskega odstopa. V tem času se je lepo poslovil od vernikov , zanimivo je,  kako velika množica se je udeležila tega slovesa, čeprav nam stalo govorijo, da smo katoličani nepomembna manjšina.  Svojim naslednikom je povedal, kaj je potrebno in pomembno, da novi papež  stori, spremenil zakon in tako omogočil, da prej izvolijo njegovega  naslednika, se usedel v helikopter in odletel iz Rima. Naslednji dan so časopisi poročali, da je prvi večer ko ni bil več papež mirno spal. VERJAMEM, saj je bilo breme, ki ga je odložil več kot težko.

O papeževem odstopu so bila zelo nasprotujoča mnenja, nekateri so govorili, da ni prav,  ker  je odstopil, da tudi Jezus ni odložil svojega križa in, da bo imel ta odstop usodne posledice za Cerkev. Drugi pa, da nima smisla, da bi se bolan in slaboten mučil, ne bi pa mogel dobro opravljati  svoje službe.  Sveti oče je zadnje čase vidno slabel,  videti je utrujen, vendar pa zelo poduhovljen in umsko še  svež. Ker sem le nekaj let mlajša kakor on, vem koliko je človek še zmožen pri teh letih.   Zato se mi zdi odstop zelo modra poteza.   ZAKAJ?

* Okrog vsakega vrha gnezdijo jastrebi (ne se slepit, da je v Cerkvi kaj drugače) in kadar tisti, ki ima moč v rokah oslabi (zaradi bolezni, ali starosti), ti jastrebi vzamejo oblast v svoje roke  in  zgodi se veliko slabega.

* Vsak človek, pa naj bo papež, ali kmet ima pravico, da se v miru pripravi na prehod v večni MIR.  Sedaj bo sv. oče lahko v miru molil, meditiral in pisal knjige.

Za Cerkev bo pa tole res lahko prelomno. Benedikt XVI je s tem dejanjem podrl en steno, za njo bo pa lahko padla še kakšna, na primer celibat, ki ga ni treba ukiniti, pač pa dati na izbiro duhovniku,  da se sam odloči kako bo živel.   Odnos do pedofilije bi se moral močno spremeniti, predvsem na višji ravni Cerkve bi se morale okrepiti vrednote in življenje po Jezusovih naukih.

V tem času ko čakamo, da nam bodo izvolili novega papeža pa molimo, da bi s pomočjo sv. DUHA,  kardinali izvolili dobrega papeža. Jaz želim, da bi bil mlad in energičen, zakaj le tak bo zmožen, s Božjo pomočjo obvladovati to ogromno institucijo.

SVETI DUH POMAGAJ !!!

babica

  • Share/Bookmark

KOMENTAR DNEVA 27 DECEMBER 2011.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 21:32 dne 28.12.2011

TOREK 27 DECEMBRA 2011.

Zopet delavnik, po lepih BOŽIČNIH praznikih. 

Vreme je oblačno, neprijetno.

Politiki so se prebudili spočiti in zagnani. Predsednik Türk je odprl štacuno in celi dan so mu strankarski veljaki hodili ponujat svojo robo, ki mu pa očitno ni bila všeč, nikomur ni dal blagoslova. čeprav je zjutraj obljublja, da se bo to zgodilo. Torej, jutri jovo na novo. Šefi strank tudi drugače niso počivali, bilo je polno dogovarjanja, tipanja, dajanja raznih izjav itd….Le Janković je za čudo miren, le kam je izginila njegova “delavnost” in učinkovitost. Morda je prav ta Jankovićeva neučinkovitost razjezila bivšega očeta naroda , da nas je zvečer po DNEVNIKU s TV ekrana,  ozmerjal; kakšni kreteni da smo Slovenci, namesto, da bi bili g. Jankoviću hvaležni, ker se žrtvuje za nas in mu omogočili ,da hitro sestavi vlado, mu pa mečemo polena pod noge. Zelo nam je žal, da “dobremu” stričku povzročamo skrbi.   

Delavci ELEKTRO PRIMORJE (petsto jih je), so stavkali. Godi se jim nezaslišana krivica, ker jim nočejo dati 1500 evrov božičnice, v višini ene plače, ali  moja pokojnina za četrt leta.  Zdi se da ne vedo, da živijo v Sloveniji.

Začele so se pogrebne slovesnosti za umrlim predsednikom Severne Koreje.  Ves dan so krsto prevažali po mestu, ceste so obkrožali jokajoči ljudje. Ubogi ljudje, ki so MORALI jokati, pa še sneg je padal.

V Siriji so nekje v puščavi našli zaklad, ki ga je tam skril bivši vladar Gadafi. Dvajset ton zlata in 80 milijonov evrov. Sploh si ne znam predstavljati vrednosti tega zaklada. Le kaj si misli človek, ki nagrabi tako premoženje? Ali ima željo, da bi kupil celi svet?  Razmišljam kaj bi zgradil misijonar Pedro Opeka, če bi imel to bogastvo ? On bi s tem denarjem pomagal četrtini revežev na svetu. No Gadafi pa se sedaj zadovolji z poldrugim metrom zemlje nekje v puščavi. Tisto; BOG VSE DOBRO PLAČUJE IN HUDO KAZNUJE, še zmeraj velja.

LAHKO NOČ.

            babica

 

  • Share/Bookmark

KOMENTAR DNEVA 26 DECEMBER 2011.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 21:30 dne 28.12.2011

SV. ŠTEFAN – PRAZNIK DRŽAVNOSTI IN ENOTNOSTI !

Bilo je prelepo jutro. Vzhodna stran neba je žarela v rdeči zarji, bregovi za našo domačijo so se bleščali v prvih sončnih žarkih s pravljičnim modrim odtenkom.  Kmalu se je jutro prevesilo v lep sončen dan.  A že po parih urah se je začelo oblačiti, sredi popoldneva smo že bili  v megli.  Kako simbolično!  Ko smo se pred dvajsetimi leti osamosvojili smo pričakovali toliko lepega, toliko dobrega, danes smo pa v gosti megli. No deževati, ali snežiti pa le ni začelo, morda se bo tudi sedanja megla odvlekla.

Ko sva se z možem peljala k sv. maši je bila vas kot izumrla, morda so še vsi spali, (pol desetih),bila sem pozorna koliko zastav visi. Obesil jo naš župnik in en obrtnik. ŽAL !!!

Popoldan je minil bolj v znamenju sv. Štefana, (obisk sorodnikov), kot v znamenju državnega praznika.

Pozdrav

              babica.

  • Share/Bookmark

LJUBEZEN

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 17:48 dne 29.07.2010

LJUBEZEN JE NAM VSEM V POGUBO, je zapisal pisatelj iz Poljanske doline, Ivan Tavčar.  Moje življenjske izkušnje so drugačne, lahko bi rekla, ljubezen nam je velikokrat v rešitev.

Bila sem na nekem pogrebu. Pri nas je navada, da se udeleženci pogreba od pokojnega poslovijo tako, da vržejo cvet na krsto ali ga položijo zraven žare. Ko so delili cvetje je starejša žena vzela dva cvetova, se obrnila k možu, ki je stal za njo in mu, kar malce koketno ponudila en cvet, čez mrki obraz moža se je razlil tak slap sreče, da se je v hipu pomladil in izgledal, kot dvajsetletni fant, ki mu je izvoljenka podarila rožo. Strmela sem nad tem malim čudežem. Ta dva človeka, ki sta bila v sporu s celo sosesko in domala z vsemi sorodniki, sta znala ohraniti svojo ljubezen živo in prav to jima je pomagalo, da sta vzdržala garanje na hribovski kmetiji in kljub bolezni spravila k kruhu pet otrok.

Pisalo se je leto 1945. Mlada žena je ostala sama, na bregoviti kmetiji, s svojimi sedmimi fanti, (od dveh mesecev do dvanajst  let), revmatično, napol hromo taščo in  svakom, invalidom. Hlev je bil skoraj prazen, shramba pa popolnoma. Bilo je tako hudo, da ni imela prav ničesar skuhati otrokom, pa je oprala solato jo postavila na mizo, zraven je postavila skodelico slane vode in otroci so namakali solatne liste v to vodo in jih jedli. Pa so vsi otroci preživeli, zrasli so v velike močne fante in odšli v življenje. Mnogokrat sem razmišljala o tej ženi. Kako je zmogla? Ni imela časa, da bi odžalovala za svojim lepim, dobri možem, niti ni vedela kje je ostal, le kaj ji je dajalo moč, da se ni zlomila. To je bila ljubezen, materinska ljubezen, ki ji je pomagala, da je iz nič ustvarila pogoje za preživetje. 

Zato, -LJUBEZEN- v taki, ali drugačni obliki je nekaj lepega.

babica

  • Share/Bookmark

DOBRODELNOST

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 21:09 dne 20.07.2010

  

   Trinajstega junija se je z evharističnim kongresom, v slovenski cerkvi končalo evharistično leto, začeli smo leto dobrodelnosti.

   Vse večje vere svojim vernikom priporočajo, da bi desetino svojih dohodkov dajali v dobrodelne namene. No, prav veliko vernikov ni, ki bi to priporočilo upoštevali. Vendar s v dobrodelne namene zberejo kar spoštovanja vredne vsote. Celo Mario s oddajo SPET DOMA, (ki je že močno iztrošena), vsako nedeljo zbere do deset tisočakov, za družine v stiski. Značilnost naše dobrodelnosti je, da mnogo ljudi daje, majhne darove od svoje revščine. Daljnega leta 1967 ko  katoliška cerkev pri nas, še ni smela karitativno delovati, je urednik revije Ognjišče g. Bole, v  Ognjišču uvedel predal dobrote, ki ga je imenoval MILIJONARJi DOBROTE. Kamor so se vključili ljudje, ki so bili vsak mesec pripravljeni darovati določeno vsoto, zelo majhno,(sklad še obstaja, danes je mesečni prispevek 0,50 evra). Ko sem nekoč ogledovala ta sklad sem pomislila, le kako se mu to splača, potem sem  začela računati, vsoto sem pomnožila s številom članov in z dvanajstimi meseci in za leto dobila kar veliko vsoto. Tisto MASA DA KASA je resnično.Lansko leto se je za MIVO v Sloveniji  zbralo skoraj četrt milijona evrov, za kar so kupili trinajst vozil, ki so jih dobili naši misijonarji. Ob  raznih dobrodelnih akcijah, radi odprejo mošnjičke tudi premožnejši, nekateri iz usmiljenja do potrebnih, drugi, da si potolažijo vest. Tako se na letni ravni v dobronamerne namene zberejo velike vsote. Zanimivo bi bilo, če bi nekdo napravil študijo in zbral skupaj vse kar se daruje. Vsota bi se verjetno lahko kosala s tem kar, da država za pomoč socialno ogroženim.

    Socialna pomoč je najbolj učinkovita v tretjem svetu, ker ima tam denar veliko večjo vrednost, kot pri nas. Z vsoto, ki pri nas zadostuje komaj za potrebno dokumentacijo pri gradnji, tam lahko zgradijo šolo, ali zdravstveno postajo. Z dobrimi dvajsetimi evri na mesec, s lahko izobražuje dijak itd…. 

   Naj omenim še en vidik dobrodelnosti. Z darovi vernikov s v veliki meri vzdržujejo in obnavljajo tudi sakralni objekti, (ki so v  večini zgledno vzdrževani), ne glede na to, da so ti objekti naša kulturna dediščina, do katere bi morala tudi država imeti obveznosti. Zelo me jezi ko na raznih forumih večkrat lahko preberem, kako RKC molze vernike, (take stvari navadno pišejo ljudje, ki za to nič ne prispevajo in stvari sploh ne poznajo). Res imamo pri nedeljski sv. maši nabirka za tekoče vzdrževanje cerkve, tam vsak da kolikor pač hoče, ali pa tudi nič. Zelo dvomim, da se tako zbere dovolj za tisto najnujnejše,( električna energija,čiščenje, krašenje itd………) Za primerjava samo en podatek: v L.2003 se je v Sloveniji razdelilo 13,750.000 obhajil, za izdelavo hostij so porabili 17.745 kg moke, koliko pa časa, si lahko samo predstavljamo. Hostije so včasih izdelovali cerkovniki, ker je poklic cerkovnika po drugi svetovni vojni izginil, jih danes izdelujejo župniki sami ali pa redovnice. Vsekakor je to ogromno dela, ki ga ne smejo nikomur zaračunati. Prav tako duhovniki ure dolgo spovedujejo, kar jim tudi nihče ne plača, zelo radi pa jim očitamo tisti dar, ki ga damo za sv. mašo, katero opravijo po našem namenu. O podobnih stvareh bi se dalo še veliko napisati. Toliko na pot, letu dobrodelnosti.

BODIMO DOBRI !

babica

  • Share/Bookmark

SNEŽNA PRAVLJICA.

Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 22:25 dne 26.02.2010

          Zbudili smo se v prelepo nedeljsko jutro. Vse je bilo potopljeno v mehko tihoto, ponoči na novo zapadlega snega. Že na vse zgodaj je prišla k meni unukica, še vsa dišeča po topli posteljici in rekla; “mamica še spi, bom pa pri tebi gledala sončni vzhod”. In sva gledali skozi okno, kako se je iz rdeče zarje na vzhodu začelo dvigovati sonce in prežarilo snežno belino.

        Ko sva se pozneje z možem peljala skozi gozd k sv. maši je bilo res pravljično. Veje dreves obložene z novim snegom so se sklanjale nizko k tlom, skoznje se je prelivala sončna svetloba, da je sneg žarel v tisočerih bisrčkih. Na cesti pred avtom se je znašla srnica in kar nekaj časa tekla pred avtom, prej kot je našla pot nazaj v gozd. Pozneje ko sem stala pred cerkvijo vrh hriba, je duša željno pila lepoto, ki se je ponujala očem. V ozadju zasnežene gore,  bljižnji hribi poraščeni z zasneženimi gozdovi, po travnikih samotne domačije, ki so kukale iz pod snega. Nad vsem pa je plavala pesem zvonov, ki so vabili k maši.  Vstopila sem v božji hram,  misli pa so mi poletele nekaj let nazaj, ko sem prav ob tem času nepokretna ležala v kliničnem centru, z invalidskim vozičkom na obzorju.  Spomnila sem se vseh ubogih, ki so v tej, zame tako lepi uri, v podobnem položaju po bolnicah ali domovih za ostarele. Pomislila sem na tiste, ki se v tej času spravljajo iz postelj, gledajo skozi okna v meglo in razmišljajo v katerem trgovskem centru bi preživeli  nedeljo. Pomislila sem  na tiste, ki bodo morali to lepo nedeljo delato tlako po trgovinah. Iz hvaležnosti, da mi je bilo dano doživeti to čudovito jutro, sem rekla  OČE HVALA TI.

       Domov sem se vrnila s takim mirom v srcu, da se mi je nehote porodila misel kako malo je potrebno, da je človek srečen. Malo človeške topline, sončno jutro, mir sv. maše in skodelica vročega čaja, ob topli peči ko se vrneš domov.

LE ZAKAJ SE LJUDJE TAKO GREBEJO ZA BOGASTVO IN DENAR ???????

babica

  • Share/Bookmark